Konec meseca februarja sem neko noč bolj za hec kot zares odprla blog in v prvi objavi sem zapisala nekaj “modrosti” svojega televizijskega junaka Dennyja Crana. Priznam, takrat nisem verjela, da bom napisala več kot eno objavo na mesec. Vendar sem. Rada sem pisala. Še rajši pa sem pisala, ko sem videla, da me radi berete. Po dveh mesecih, ko so mi grozili z brisanjem bloga, je blog dobil tudi svojo različico na eDnevniku. Vendar je ta na MonoBlogu ostal moja najljubša igrača. Se lahko pohvalim, ker sem bila po leta tako pridna?

V pol leta se je na blogu znašlo 163 objav. Polovica objav so bile pesmi slovenskih pesnic, druga polovica pa moja “modrovanja”. Moji bralci in na nek način tudi sopisci bloga ste na njem pustili 830 komentarjev in vsakemu od vas se zahvaljujem.

Na katere objave sem najbolj ponosna oziroma se mi zdijo najboljše? Brez dvoma Moja roka omahne v prazno!, Veliki tiči, majhni tiči!, Ljubezen tako prekleto boli! aka Pogrešam ga! in Kam bi radi prišli, na Mars?, gotovo pa bi se našla še kakšna. Če sodim po Drugem svetu, slovenskem blogerskem časopisu, pa so bile najboljše Lepa beseda seks najde?!?, Česa se dandanes moški ne bojijo?, Ljubezen in popolnost aka Vidimo, kar hočemo videti!, Samo še  mesec dni!, Je denar afrodiziak? aka Moj fant je bizmismen! in Hlačke dol, noge narazen! Če želite pogledati skene iz Drugega sveta, lahko to naredite tukaj.

Hvala vsem, da me berete in upam, da me boste brali še naprej.

Nekoč me je eden izmed rednih bralcev bloga vprašal, ali poslušam izključno glasbo z Balkana. Kajti na blogu se je nahajala samo povezave do tovrstne glasbe. Temu ni več tako. Danes pa namesto “prostih spisov” in žalostne poezije objavljam svojih desetih večno najljubših pesmi, ki niso nastale na lepem Balkanu.

1. Sacrifice - Sinead O’Connor

2. Who’s gonna ride your wild horses - U2

3. Per Lucia - Riccardo Fogli

4. I want you now - Depeche Mode

5. Everybody hurts - REM

6. So cruel - U2

7. The seventh stranger - Duran Duran

8. Tougher than the rest - Bruce Springsteen

9. Wonderful life - Black

10. Tie a yellow ribbon round the old oak tree - Tony Orlando

Kdo pravi, da resničnostni šov Big Brother ne more biti poučen? Jaz sem ta teden ob spremljanju oddaj izvedela, kateri so smrtni grehi. Zadnjih pol leta sem se vsak dan spraševala, zakaj prav mene Bog ne mara. Zdaj vem …

Jeza - kriva
Lenoba – kriva
Napuh – kriva
Zavist – nedolžna
Pohlep – nedolžna
Pohota – kriva
Požrešnost – kriva

Očitno me Bog ne mara z razlogom. Če je temu res tako, potem sem lahko jezna nanj, medtem ko lenarim na kavču misleč, da sem najčudovitejša na svetu, ob tem pa imam pregrešne misli in se zraven bašem s sladoledom.

Imate radi pistacije? Jaz zelo. Zato si jih velikokrat kupim. Vzamem vrečko, prižgem televizor in se vržem na kavč.

Nekatere pistacije se odprejo tako zlahka, da se pravzaprav ne zavedaš, kdaj in kako so iz vrečke prispele do tvojih ust. Te pač niso zanimive, kajti vse skupaj je prelahko. Potem so tiste druge. Ki se malo upirajo, vendar se na koncu vseeno vdajo. Te so najslajši zalogaj. Na koncu jih v vrečki vedno ostane nekaj, ki jih ne moreš odpreti. Večkrat poskusiš in jih vedno znova vrneš v vrečko. Ko ostanejo samo še takšne, ponavadi zmečkaš vrečko z “upornicami” in jo odneseš v smeti.

Je enako z ljudmi? So nekateri ljudje pistacije, ki jih je nemogoče odpreti in jih je zato treba odnesti v smeti? Ali vseeno velja tisto, da je mogoče streti vsak oreh, samo na pravo mesto je treba znati udariti?

Od vseh velikih ljubezni sta mi ostali samo še dve. Tisti najbolj škodljivi, bi se gotovo strinjal vsak zdravnik.

Cigarete in koka-kola.

In če dobro pomislim, mi je na koncu ostalo tisto, kar je mogoče kupiti z denarjem. Vedno znova ugotavljam, da ima moj vzornik Denny Crane prav, pa četudi njegove izjave sprva zvenijo nesmiselno. ‘’As you get older your priorities change. You begin to realize what really matters. Money!’’

Queeni so peli Too much love will kill you every time!