Če ne bi vedela, da je danes petek … Današnje jutro se mi zdi tako zelo nedeljsko. Včeraj sem omagala in zaspala že ob osmih, zato ne vem, ali imajo plavalci še vedno tako popolne postave, na spletu pa zdaj ugotavljam, ali je Michael Phelps osvojil še kakšno zlato medaljo. In ker me to jutro spominja na nedeljsko, sem se spomnila nedeljskih juter pred petindvajsetimi leti. Ko je bila najpomembnejša ona …

Nekoč, že dolgo je tega,
v deželi, res ne vemo kje,
živela je čebelica,
imela lepo je ime.
Vsi, ki so jo poznali,
so ji rekli Maja,
mala, zvita in predrzna Maja.
Maja, ki leti, leti,
kamorkoli se ji zdi …

Tako je. Čebelica Maja. Pred mesecem ali dvema sem pri “najdražjem sosedu” brskala med DVD-ji in ugotovila, da imajo celo zbirko Majinih prigod. Mojo kartico je takrat rešila prisotnost mame, ki mi je očitajoče rekla: “Je mogoče, da si že tako zasvojena z zapravljanjem denarja, da boš kupila celo risanke?” In sem skesano DVD-je iz vozička vrnila nazaj na polico.  Vendar Majo nekoč bom kupila. Ne v želji, da zapravim čim več denarja. Resnično me zanima, kako bi jo doživljala danes. Predvidevam pa, da ne bi tako zelo “padla noter”, kot sem “padala noter” včasih.

To so bili drugi časi. Ni bilo videorekorderjev, ki bi posneli zamujeno. Zato sem bila pred televizorjem vsaj deset minut prej. Ker nikakor nisem smela zamuditi. In ni bilo video kaset in DVD-jev, zato je bila v sliki Maja samo ob nedeljah zjutraj. V zvoku pa, na srečo, vse dni v tednu, kajti imela sem zbirko vseh njenih audio kaset. Ampak žal je bilo to tudi vse, kar sem imela Majinega. Če bi to bilo danes, bi verjetno imela tudi Majin krožniček, Majin kozarček, Majine brisačke, Majin nahbrtnik, Majino puščico, Majino posteljnino, Majin kopalni plašček, Majine majice, Majine jopice … Joj, kako se današnjim otročičkom gode, ko je vse poslikano z njihovimi junaki.

Priznam, niti se več dobro ne spomnim, kaj je Maja takšnega počela, da me je povsem osvojila. Spominjam se zgodbe o pajkovi mreži. Ter zgodbe o poplavi. Potem pa se konča. In vsekakor bom morala kupiti DVD-je. Vem, da je bila Maja izjemno radovedna in je zato vedno zabredla v težave. Spominjam se, da je imela veliko srce in je zato vedno pomagala. Da ni ubogala. Ter da je imela rada Vilija, ki me, tako mimogrede, izjemno spominja na moja nekdanja fanta. Pa s tem sploh ne mislim, da sta bila trota. Vsekakor pa zase lahko rečem, da sem ji bila vedno podobna. Pametna, zgovorna, predrzna in radovedna. In, kar je po napisanem očitno, nič kaj skromna. Ne, vsekakor bom morala kupiti DVD-je, kajti zdaj, ko pišem o njej, šele vidim, koliko sem pozabila. Naslednjič pa napišem še kaj o Smrkcih, še enih junakih mojega otroštva. Čeprav se mi zdi, da sem tudi njihove dogodivščine pozabila. Veliko DVD-jev bo treba še kupiti.

Michael Phelps pa je res osvojil še eno, torej že šesto, zlato medaljo. Na televiziji pa odbojka, šport, ki sem ga vedno sovražila. Danes se menda končno začne tudi atletika …

Lepo vas pozdravljam s pesmico o Maji.

V nekaj stavkih bi potopis lahko bil videti takole. Praški tlakovci in dr. martinske nikakor ne gredo skupaj. Tudi od crocsov lahko dobiš žulje. Na vzhodu je vse še bolj po domače in na hojladri kot na jugu. Američani nočejo jesti nič drugega kot junk food. Žogca zmore deset dni hoditi od jutra do mraka in preživeti. Češka nima evra in to je dobro vedeti, preden v avtomate, ki hočejo »nekaj po imenu kč«, tlačiš evrske kovance. Ozračje se ne more tako močno segrevati, če je sredi poletja skoraj zima. Vzhodne prestolnice so prečudovite in vsekakor vredne ogleda. Kajpak ne bo šlo samo v nekaj stavkih …

Po deseturnem valjanju po vlaku sva se z ameriško sopotnico znašli v Pragi, kjer naju je čakalo prvo presenečenje. Nakup vozovnice za metro. Kakšne so to številke? In kaj je ta kč poleg številk? Aparat hoče krone? Mar Češka nima evra? Ajoj! Tekanje po postaji. Je ob tej pozni uri odprta še kakšna menjalnica? Ena je bila. In zanimivo, ima najboljši kurs v celi Pragi, če izvzamemo židovsko četrt. En dobronameren nasvet. Nikar ne menjajte denarja v središču Prage. Kurs je namreč tako lopovski, da na vsakih petdeset evrov izgubite najmanj deset evrov. Poudarek je na besedi najmanj. Po prihodu v hostel ob polnoči sva se takoj odpravili na sprehod po Pragi. Prvo, kar opaziš, so opozorila o novem zakonu, ki prepoveduje popivanje na javnem mestu. Še en zakon, ki se ga nihče ne drži. Na vsakem koraku, na vsaki klopci, so Angleži, Španci in drugi (predvsem pa so zastopani imenovani), ki vase alkohol zlivajo v litrih. Povsod mrgoli tudi Korejcev, Japoncev, Kitajcev, skratka Azijcev, ki kajpak ne pijejo, ampak pridno fotografirajo in snemajo. Naslednje tri dni sva hodili, hodili in hodili ter po dolgem in počez obdelali Prago. Če napišem, da sva vsak dan prehodili dvajset kilometrov, sem bila mogoče celo skromna. Tretji dan so dopoldne moja stopala odpovedala. Dr. martinske, v katerih sem prehodila pol Evrope, niso bile kos praškim tlakovcem in so morale v vrečo, kajti bolečina je bila prehuda. Ker nisem imela nobene volje skakati od trgovine do trgovine in iskati primernih superg, sem zgrabila prve crocse, ki sem jih videla. Četudi sem vedno bila nasprotnica crocsov. In četudi, verjeli ali ne, v Pragi stanejo še precej več kot v Ljubljani. Crocsi so takoj v Pragi dobili še dva okraska. In potem po dva v vsakem nadaljnjem mestu. Žal je eno mesto »padlo ven«, namreč Krakov. Kajti moja ameriška sopotnica je danes zjutraj imela let v New York in tega nikakor ni bilo pametno zamuditi. Pa kdaj drugič. Takole so bili crocsi videti ob nakupu in tako na poti domov.

V Pragi je padla odločitev, da je naslednji na vrsti Dunaj. Priznam, hotela sem v Bratislavo, kajti na Dunaju sem pred dvema letoma preživela deset dni in ga temu primerno povsem raziskala. Ker jaz Bratislavo lahko vidim kadarkoli, moja ameriška sopotnica pa Dunaja kajpak ne, sem se strinjala z Dunajem. Potovali sva ponoči. To je bila najbolj pestra noč potovanja. Pozno zvečer sva se pojavili na praški železniški postaji. Gospe, ki prodaja vozovnice, sva pod nos pomolili listek, na katerem je pisalo Praha – Wien, departure 22.06, arrival 06.05. Kajti vse sva natančno raziskali na internetu. Plačali sva vozovnici in na njiju je lepo pisalo Praha – Wien, kajpak brez datuma in ure odhoda, kajti vse vozovnice prodajajo na takšen način. Ko sva na tabli odhodov iskali najin vlak, ga nisva našli. Bil pa je vlak, ki je ob 22.06 šel iz Prage v Humanne. Nič, treba bo na informacije. Kjer nama je neka druga gospa potrdila, da je to ta vlak in še navrgla, da ob 06.05 prispe na Dunaj. To je torej to. Ko sva se veselo valjali po kabini, po pol ure vožnje vstopi sprevodnica, ki nama pove, da morava ven, kajti imava vozovnico za drugi razred, to pa je prvi. Mimogrede, kot da je to nepomemben podatek, nama še pove, da ta vlak ne gre na Dunaj, ampak v Humanne. In če želiva na Dunaj, morava ob 01.35 z vlaka in počakati na vlak, ki pride ob 03.30. Kajpak na neki postaji v nekem mestu, katerega nihče ne najde na zemljevidu. Po mojem vztrajanju, da je to nemogoče in da kakšen vagon gotovo gre na Dunaj, če so nama prodali vozovnici … Ne, ne in ne. V drugem razredu pa en cel kup kmetov, namenjenih v ta Humanne in kot najboljši znak, da vlak ne gre na Dunaj … Nikjer nobenega azijskega turista. Po kar nekaj prehojenih vagonih in nobenem človeku, ki bi razumel angleško, naletiva na enega prijaznega mulca, ki mi pove … Lady, this train is going to Humanne. Še nekaj vagonov in spalnik. Sprevodnik, ki zna angleško. Ta mi razloži, da ima vlak dva spalna vagona in eden gre na Dunaj. Zmagali sva! In dobili tretma, ki je vreden princesk. Čeprav nama ni bilo mar, čepeli bi tudi na hodniku, samo da prideva na Dunaj. Sicer sva to razkošje doplačali, ampak ta spalnik je bil pomanjšana različica razkošnega hotela.

Presenečena sem bila, da sta se me oba prijazna mladeniča iz dunajskega hostla spomnila izpred dveh let. In četudi ta hostel ni nič kaj posebnega, je prijaznost osebja razlog, da se vanj še kdaj vrnem. Kajti gotovo se bom na Dunaj še vrnila. Če bi se morala kdaj preseliti iz Ljubljane, bi za svoje bivališče izbrala prav Dunaj. In verjemite, videla sem večino evropskih prestolnic.

Potem je bila na vrsti Budimpešta. Ki sva se je obe malo bali. Ne samo zaradi orjaškega zemljevida, ki se je nahajal v knjigi o Budimpešti. Predvsem zaradi popolnega nerazumevanja jezika. V Pragi sem jaz razumela vse, prav tako na Dunaju, kjer sem odlično poznala tudi mesto, v Budimpešti pa … Raziskave, ki kažejo, da od vseh evropskih narodov, prav Madžari znajo najslabše angleško, resnično ne lažejo. In kot bi bila v Beogradu, nič ne dela, kot bi moralo. Tudi sicer me je Budimpešta precej spominjala na Beograd. Na postaji sva zamenjali denar, od neke Indijke dobili navodila, kam morava in potem … Avtomat za vozovnice ne sprejema bankovcev, samo kovance. Midve pa sva kajpak imeli bankovce. Nič, greva na podzemno in če bo prišel inšpektor, se bova delali nori. Moja ameriška sopotnica je zagnala paniko, da naju bodo zaprli … Japajade, Evropa ni »demokratična Amerika«, kjer za vsako traparijo prespiš v zaporu. Greva! Vendar Budimpešta tudi ni kot druge evropske prestolnice, kjer je vse prepuščeno aparatom in naključnim obiskom inšpektorjev. Ob vstopu stoji toliko zaposlenih, ki preverjajo vozovnice, da je takšen podvig nemogoč. In je kajpak čudovit znak, da Madžari niso prav pošten narod. V vrsto. V dolgo vrsto, kjer se vozovnice prav po polžje prodajajo na roke. Trajalo je pol ure. Ena postaja z metrojem in potem ven na tramvaj. Še prej pa v McDonalds po hamburger, da dobiva kovance. Ampak hudir, na tej postaji pa prav noben avtomat za vozovnice ne dela. In spet vse znova. Naj povem, da nikjer v Budimpešti nisva naleteli na delujoč avtomat, pa čeprav stojijo na vseh postajah. Hostel v Budimpešti je bil daleč najlepši in družba je bila tam najboljša, spanja pa najmanj. Ob osmih zjutraj sva začeli z ogledi in se do desetih zvečer nisva vrnili v hostel. Potem pa sem jaz tja do treh, štirih zjutraj kartala s štirimi francoskimi mladiči ali pa čvekala z avstralskimi Srbi.

Četudi sva se na moč trudili, da bi videli vse, kar je mogoče videti, je vseeno zmanjkalo časa. In bom morala nazaj. Kajti zelo si želim videti še Muzej kipov in Hišo groze. Na poti domov sva se na hitro ustavili še v Zagrebu, da sem ji pokazala še glavno mesto naših južnih sosedov in potem v Ljubljani …

Ona je takoj tekla v McDonalds, jaz pa na dobri stari kebab. Verjemite, moja ameriška sopotnica v vsem tem času v Evropi ni poskusila prav nič, kar ni bilo ameriško. In verjemite, minilo bo kar nekaj let, preden jaz znova stopim v McDonalds, Burger King ali KFC. Na fotografijah si lahko pogledate, kaj sva jedli. Če je kdo uspel prešteti vse kalorije, mi jih lahko sporoči. Po prihodu domov so šli crocsi takoj v omaro, ven pa sem privlekla svoje sandalce in balerinke. Čeprav, roko na srce, bom nekaj dni raje čim več v copatih. Noge imam zatečene, kot bi bila v osmem mesecu, hkrati pa so še polne odrgnin in žuljev. Vendar je vredno, kajti jaz na takšnih počitnicah najbolj uživam. Ker toliko lepega vidim.

In še … Žogca ne bi bila Žogca … En mladi gospodič me je na Dunaju tako zelo spominjal na mojega lepega princa, da sem se sredi parka razjokala. Bil mu je podoben kot jajce jajcu. Ne po zunanjosti, ampak po vedenju. Pol ure je s svojo izvoljenko v parku poziral profesionalnih fotografom. Verjemite, na vseh poročnih fotografijah ima v roki mobilni telefon. Kot na moji. Tudi moj princ je govoril, da kani na najini poroki viseti na telefonu, kajti služba je menda najpomembnejša in vse drugo lahko počaka. Žal nikoli ne bom izvedela, ali je mislil resno. Skratka, oba sta bila strašno luštna. Vsekakor upam, da bo pravljica dunajskega para trajala dlje kot najina.

Sto fotografij s potovanja boste našli v mapah, ki imajo v naslovu kratico PDB.

Io ritorno perche ho bisogno di te …

Nekoč sva Lauro poslušala skupaj. Kamorkoli sva šla, vedno je dal gor njen disk. Pogrešam ga. Aja, Žogca je nazaj. Znova v svojem ofsajdu. Danes ali jutri bom objavila potopis z vsemi zanimivimi prigodami, kajpak jih bom opremila z veliko fotografijami. Posnela sem jih namreč več kot osemsto. Zdaj pa moram delati, delati in delati, ker jutri v Ljubljano pride druščina francoskih mladičev, ki sva jih z ameriško sopotnico spoznali v hostlu v Budimpešti. Obljubila sem jim, da bom žurirala z njimi. Če ta konec tedna v Ljubljani srečate trezno Slovenko s štirimi pijanimi Francozi, sem to gotovo jaz. Zdaj pa res delat. Čeprav, priznam, v mislih že načrtujem naslednje potovanje, ki se “mora zgoditi” konec avgusta, začetek septembra. Potovanje je še vedno samo v glavi, zato lahko pride do velikih sprememb in na koncu pristanem v Rusiji, ampak zaenkrat velja, da grem … Dublin, Galway, Dublin, Belfast, Dublin, Liverpool, Manchester, Leeds, Glasgow, Edinburgh, Newcastle in od tod domov. Še prej pa, upam, greva s prijateljico za nekaj dni v Rim. Zdaj pa res delat. Še dva nepomembna podatka. Rito imam trdo kot kamen od vse te hoje, najmanj dvajset kilometrov vsak dan. Od te iste hoje pa imam noge, kot bi prišla s kakšne zares hude bitke. Zdaj pa prav zares delat.

Živela sem v velikem bloku. V katerem je bilo tiste čase res ogromno otrok. Bili smo velika druščina. Dvajset, trideset nas je bilo. Lovili smo se, se igrali skrivalnice, kolesarili, se kotalkali, igrali nogomet ali košarko. In če nič drugega, smo čepeli na klopicah in klepetali. Lahko si mislite, da v takšni skupini otrok pride tudi do sporov. Ne spominjam se, ali smo se kdaj stepli, zagotovo pa vem, da smo se prepirali. Veste, česa se ne spominjam? Ne spominjam se, da bi kdorkoli kadarkoli na pomoč klical svojo mamo. Predvsem pa se ne spominjam, da bi kdorkoli kadarkoli koga hodil tožarit k njegovi/njeni mami. Čeprav smo bili majhni, smo mislili, da smo veliki in kot veliki smo sami rešili prav vse spore. In prav zato nisem vedela, ali naj se smejim ali jočem, ko mi je nedavno nekdo grozil s tem, da me bo šel tožarit mami. Mene, ki imam čez trideset let. In to nekdo, ki jih ima skoraj štirideset. Nek znanec, če mu lahko tako rečem, kajti niti to ni. Vas zanima, ali me je mama kaznovala? Ni me. Vas zanima, ali sem slišala pridigo? Sem. Pridigo o tem, ali sta me z očetom zato pošiljala v šole in me študirala, da se zdaj, po vsem tem, družim z ljudmi, ki so ostali na ravni otroškega vrtca. Vas zanima, kaj je rekel oče? Da se hecam. Da je nemogoče, da bi odraslemu človeku padlo na pamet kaj tako zelo otročjega. Ni mi verjel. In če sem povsem iskrena, tudi jaz ne bi verjela, če se ne bi zgodilo prav meni.

Sedmi razred. Šolsko leto se je končalo. Naenkrat ni bilo več učenja. Deževalo je in deževalo, zato se mi ni ljubilo cele dneve viseti zunaj, nismo pa v tistih časih imeli kabelske televizije s stotimi programi. Tudi interneta še ni bilo. Ima kdo kakšno dobro knjigo? Mi otroci s postaje ZOO, moraš jo prebrati. In kot sem eno leto prej za dnevnike Jadrana Krta mislila, da gre za dolgočasno zgodbo, ki se dogaja nekje na Jadranski obali, tako sem mislila, da knjiga Mi otroci s postaje ZOO govori o mulariji, ki se preganja po živalskem vrtu. Skratka, dolgčas. Ne bi, hvala. Vendar sem jo vseeno vzela. Ko sem prebrala prvo stran, knjige nisem odložila, dokler nisem prišla do zadnje. Brala sem jo do šestih zjutraj. V takrat mojem najljubšem kotičku, stisnjena med omaro in francoski balkon.

Ko sem jo prebrala prvič, pozneje sem jo vsaj še desetkrat, sem vedela, da nikoli ne bom poskusila nobenega mamila. In res ga nisem. Četudi sem se družila s patroni, ki so se na veliko zakajali, mnogi izmed njih pa so končali tudi na igli, nikoli nisem poskusila niti trave. Kogar ta knjiga ne odvrne od mamil, ta je mazohist. Žal sem v zadnjem času prebrala kar nekaj izpovedi mladih, ki so trdili, da so si prav zaradi te knjige želeli poskusiti heroin in so tudi naredili.

Knjiga Mi otroci s postaje ZOO ali Wir Kinder vom Bahnhof ZOO je zgodba o Christiane, najstnici iz Berlina, ki je pri dvanajstih letih prvič vzela hašiš in ni odnehala, dokler ni bila kot jajce jajcu podobna svojim vzornikom, ki so bili vsi okoreli narkomani, skratka odvisnica o heroina. Zjutraj je hodila v šolo, popoldne pa se je s svojimi prijateljicami prodajala na postaji ZOO, ki je v takratnem Berlinu veljala za zbirališče narkomanov, nastavljačev, preprodajalcev, alkoholikov in drugih izmečkov sodobne družbe. Dve leti je trajalo, da je mama opazila, kaj se dogaja z njeno hčerko. Po več neuspešnih poskusih odvajanja jo je mama poslala k babici v majhno vas blizu Hamburga. In bralcu se zdi, da je bilo Christianinega pekla takrat konec. Kot se je končala tudi knjiga. Žal temu ni bilo tako. Christiane je v okviru promocije knjige in filma prepotovala Evropo in Ameriko ter zaslužila veliko denarja. Po vrnitvi v Berlin je zašla na stara pota. Zaradi posedovanja heroina je eno leto preživela v zaporu, potem pa je odpotovala v Grčijo, kjer se je zaljubila v umetnika, zasvojenega s kokainom. A kmalu je tudi on končal v zaporu. Po letih potovanj se je dokončno vrnila v Berlin: noseča. Dojenček je bil še zadnji povod, da je končno poiskala strokovno pomoč pri odvajanju. Od tistih časov nepretrgoma jemlje metadon, približno tri mililitre na dan, in živi normalno življenje.

Ko sem se pred leti sprehodila po tej zloglasni postaji ZOO, sem se lahko prepričala, da res ni več takšna, kot je bila v Christianinih časih. Danes je to samo običajna postaja berlinske podzemne železnice, vendar je mene, verjetno zaradi knjige, nenehno spreletaval srh. Edino, kar je spominjalo na opise iz knjige, so bili trije stari narkomani, dva možakarja in ena ženska. Bili so živi, ampak živi mrliči.

In še sporočilo za vse mlade, ki morebiti berejo moj blog … IZBERITE ŽIVLJENJE BREZ MAMIL. MAMILA VAM NE BODO DALA NIČ, VZELA PA VAM BODO VSE.

Praznovala sem svoj dvanajsti rojstni dan in prijateljice iz bloka so se odločile, da mi bodo skupaj kupile darilo. Ko sem ga odprla, sem bila kar razočarana. Ne vem, zakaj, ampak … Ko sem zagledala knjigi in besedo Jadran na obeh platnicah, se mi je zazdelo, da so mi prinesle Bratovščino Sinjega galeba ali nekaj podobno nezanimivega. Knjigi sem odložila na polico in ko sem ju mnogo pozneje odprla, so se mi odprla tudi nebesa. Nikjer ni bilo nobene duhamorne zgodbe z Jadranske obale. Bil pa je on, ki je imel 13 let in 3/4. In eno malo morje tako zelo zabavnih težav. Ta on je Jadran Krt, ki ni bil popolnoma običajen najstnik

Zame je bil Jadran kot božiček. Veš, da v resnici sploh ne obstaja, ampak lepo prosim, kdo si meni drzne reči, da mladenič, ki se mu je modelček letala nalepil na nos, ko je skušal snifati lepilo, v resnici ni bitje iz mesa in krvi?

Ker Jadran obupnega obnašanja svojih staršev ter pritiskov odraščanja ni mogel več skrivati v sebi, se odločil pisati dnevnik. Ki se je začel nekako takole.

Ob novem letu sem sklenil:
1. Da bom slepim pomagal čez cesto.
2. Da bom obešal hlače.
3. Da bom plošče vračal v ovitke.
4. Da ne bom začel kaditi.
5. Da si ne bom več stiskal mozoljev.
6. Da bom prijazen s psom.
7. Da bom pomagal revnim in nevednim.
8. Ob poslušanju groznega hrupa iz pritličja sem si sinoči tudi prisegel, da ne bom nikoli pil alkohola.

Jadran je bil prepričan, da je intelektualec. Pisal je pesmi in se zelo trudil v šoli. Telovadbe sicer ni maral, je bil pa zelo ponosen na vse svoje učne uspehe. Edina uteha, poleg občasnega spoznavanja telesnih skrivnosti nasprotnega spola, mu je bil njegov neverjeten talent za pisanje pesmi. Žal pa teh pesmi večina okolice, intelektualnih nedonošenčkov, ni razumela. Svoje pesmi je pošiljal na BBC in prejemal zavrnitve. Zakaj, tega preprosto ni mogoče razumeti. Preberite si dve. Prepričana sem, da tudi vi ne boste razumeli.

PIPA
Pipa pušča in jaz ne morem spati,
célo morje jutri bo za vrati.
Pokvarjeno tesnilo uničilo bo tepih,
nov bo očeta stal denarcev lepih.
Očka, popravi pipo, ne bodi len,
da ne bomo v vodi do kolen!

NEUSLIŠANA TUNA
Tuna sem,
ki plava po morju brez potešitve.
O, kdaj, kdaj
bom naletela na plodna tla?

Za konec še nekaj Jadranovih mislih:

“Po licih imam tako grozne mozolje, da se ne morem niti pogledati v ogledalo. Če ne bi pisal pesmi, bi se mi že zdavnaj utrgalo.”

“V razred je prišla nova punca. Skupaj sediva pri zemljepisu. Kar v redu je, ime ji je Pandora. Čas je že, da se zaljubim, saj imam že 13 in 3/4 let.”

“Postal sem intelektualec, ampak tega ni še nihče opazil. Ko bom slaven, jim bo žal.”

In kot je odraščala Žogca, tako je odraščal tudi Jadran. Zdaj jih verjetno šteje že čez štirideset, ampak njegove težave, četudi so zelo resne, ostajajo zabavne. Če dobro pomislim, so mogoče tudi moje težave v resnici zabavne.

Včeraj so me starši povabili na kosilo. Jaz se ponavadi vsem takšnim dogodkom raje kar izognem, vendar je za mojega očeta prvi maj velik praznik in odločila sem se, da je prav, da se vseeno pojavim. Da bom zamudila pol ure, je nekaj, kar moji starši vedno vzamejo v zakup. Zgoditi bi se moral pravi mali čudež, da bi jaz prišla ob dogovorjeni uri. Vendar nisem zamudila samo pol ure, prej eno uro. Če sem iskrena, kar eno uro in pol. Krompir sva ti pojedla, ostala je samo jagnjetina, mi je ob prihodu povedala mama. Oče je dodal, da mora kazen biti vzgojna. In ta stavek je še nekajkrat ponovil, potem pa nadaljeval … Je rekel Boter Mesec in Zvezdico Zaspanko poslal na Zemljo.

Ker me je izredno zanimalo, od kod ta stavek, ki ga moj oče pogosto ponavlja, mi je moral povedati celo zgodbo o Zvezdici Zaspanki. In ne enkrat, trikrat. Saj vsi poznamo zgodbo o zvezdici, ki ni marala zgodaj vstajati, zato je vedno zamujala v službo in s tem povzročala hude težave na Zemlji, otroci niso mogli spati in so jokali cele noči, mornarji so izgubili smer in ostali ujeti sredi oceana, pesniki niso našli rime. Ko se je Zvezdica Zaspanka končno prikazala na svojem delovnem mestu, jo je pričakal Boter Mesec. Najprej jo je okregal, potem pa za kazen poslal na Zemljo. Zvezdica Zaspanka je bila zelo žalostna, ker je morala oditi in se ločiti od sestric zvezdic in Botra Meseca. Ko jo je Komet Repatec pripeljal na Zemljo, se je Zvezdica Zaspanka znašla sama med neznanimi ljudmi. Pot jo je vodila čez semenj in jo pripeljala do gospoda, ki ji je za dva solda ponujal možnost, da skozi daljnogled sveta vidi Mesec čisto od blizu. Ker si je Zvezdica Zaspanka to zelo želela, denarja pa ni imela, mu je dovolila, da ji je za plačilo odtrgal en zlat las. Vse to je videl in slišal razbojnik Ceferin, ki se je odločil, da bo Zvezdico Zaspanko zvabil v svoj brlog, ji odrezal lase in tako obogatel. Ker je bila Zvezdica Zaspanka preveč zaupljiva, je res odšla z njim. Ta strašni razbojnik Ceferin je imel kamen namesto srca. Zvezdica Zaspanka ga je naučila napisati besedo ljuba in mu je tako vrnila srce. Ko je Boter Mesec poklical Zvezdico Zaspanko nazaj na nebo, ker je odslužila svojo kazen, je rekla, tako pravi moj oče, naslednje: »Uboga jaz, komaj sem spoznala poštenega razbojnika, že sem zopet sama.« Sicer ne vem, ali je stavek res takšen, kot piše v knjigi, kajti veliko let je minilo, odkar mi je oče zadnjikrat bral Zvezdico Zaspanko in dovoljeno mu je, da tudi kaj pozabi. Ampak ravno tako se jaz počutim. Komaj sem spoznala poštenega razbojnika in že sem zopet sama.

V vseh nas še vedno živi majhen otrok.

Neko nedeljo pred petindvajsetimi leti sem se pri kosilu stegnila proti veliki skledi, ki je bila polna zeljnate solate. Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem se odločila, da hočem solato, ki je bila namenjena celi družini, pojesti sama. Oče mi je govoril, da je skleda prevelika, jaz pa premajhna in da nikoli vase ne bom uspela spraviti toliko zelja. Seveda ga nisem poslušala. Vztrajala sem pri svojem in še naprej veliko skledo vlekla k sebi. Prav, je rekel oče, ampak če jo vzameš, boš pojedla do konca. Brez težav, sem odvrnila.

Pol ure pozneje se je izkazalo, da ne bo šlo brez težav. Izkazalo se je, da sploh ne bo šlo. Da je imel moj oče povsem prav. Kajti moj želodček je bil poln, v skledi pa bilo še veliko zelja. Ne morem več, sem rekla. Vstala sem od mize in odhitela proti svoji sobi. Stoj, je rekel oče. Vrni se. Sedela boš za mizo, dokler ne poješ do konca. In tako je mala Žogca do sedmih zvečer z očetom sedela za mizo in počasi grizljala zelje. Ko sem končno izpraznila skledo, mi je oče rekel naslednje. Preden grabiš stvari k sebi, razmisli, ali niso morda prevelike zate. In če rečeš, da boš nekaj naredila, potem to tudi naredi. Če se boš kot otrok naučila nositi odgovornost za svoje besede in dejanja, boš to znala tudi kot odrasla.

Takrat se mi je oče zdel izjemno krut, ampak danes vem, da je njegovo vztrajanje bilo vzgojno. In bi si želela, da bi kaj podobnega nekoč davno naredil še kakšen drug oče. Če bi komu drugemu nekoč davno bilo tako slabo od zelja, bi mogoče v življenju malo bolje razmislil, ko bi k sebi vlekel “polno skledo”, za katero bi bil moral vedeti, da je ne bo mogel “pojesti”. Kajti jaz sem njega večkrat opozorila, da bi “skleda” utegnila biti prevelika zanj, kar je zavrnil enako, kot sem jaz to zavračala pred petindvajsetimi leti. In bi bil mogoče vedel, da če rečeš, da boš nekaj “pojedel”, potem je prav, da to resnično tudi narediš.

Tudi pozneje v življenje sem kdaj k sebi povlekla “preveliko skledo”, vendar nikomur ni bilo treba vpiti za menoj, naj se vrnem in pojem do konca. Sama sem ostala pri mizi in vztrajala, dokler “skleda” ni bila prazna.