NE POZABI, DA TE LJUBIM

Ne pozabi, da te ljubim,
čeprav se bom zagrnila v temo
in ne bom izustila besede.
Mislim nate,
čeprav ti ne bom pogledala v oči.
Vedi, da te želim,
vsak trenutek me bolj veže.
Ni druge poti,
kot da v samoti
pišem in igram.
Objemam čustva,
ki me opijajo
in hodim naokoli,
kjer me spremlja tvoj pogled,
kjer slišim tvoj glas,
kjer čutim tvoj poljub.
Ljubim te.

Tamara Vasić

LJUBIM TVOJ KORAK

Ljubim tvoj korak,
luno, ki nad tabo bdi,
ljubim tvoj nasmeh,
zvezdo, ki ti sledi,
ljubim tvoj pogled,
sonce, ki te greje,
ljubim tvojo dlan,
dež, ki ga vsrkavaš,
ljubim tvoj glas,
dan, ki te posluša.
Ljubim te,
ko čakam na tvoje sonce
in zvezdo,
da me najde spet.

Tamara Vasić

POBOŽAJ SRCE

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
V njih je snop zlate svetlobe,
ki potrebujem jo za tiho upanje.

Za radost lepega trenutka
podarjam življenju zaklad.
Samotne so dolge poti,
ker me na njih spremlja nemir.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Vrnem ti jih, obljubim ti,
saj veš, mladost prehitro mine.

Ostani pomladna meglica,
ki sluti vedrino poletja.
Z listjem jesen bo prekrila sledi
in zima v snegu jih bo izgubila.

Začaran je ta krog želja,
kjer se odvija večna bitka.
Zanima me, če bom izšla
iz nje kot zmagovalka.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Ne vem, če bom imela moč,
da grem brezbrižno mimo tebe.

Spomin se drzno posmehuje,
ko mi nariše tvoj obraz.
Ne morem se upreti tej resnici,
ki mi poje vedno isto pesem.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Če boš kdaj sam in žalosten,
vrnem ti jih, obljubim ti.

Sonja Bokal

ZMERAJ S SEBOJ

Zmeraj s seboj
nosim te v globini.
Včasih se zdi dolgo,
a vem, da si v meni -
v mislih, v srcu, v pogledu.
Skozi okno spremljaš moje korake,
zahajaš v moje sanje.
Prodorne oči skozi temo blestijo.
Skozi utrinke -
ni mi treba iskati tvoje roke,
vem, da je ob meni -
ne morem več jokati,
ker vsrkavaš utrip žalosti
in mi rišeš nasmeh na obraz,
nesoč me k nebu -
daleč, a tako blizu.

Tamara Vasić

ČRNA NOČ ME VABI

Črna noč me vabi
in s sijočimi očmi izginjam
med žametno rdečimi potmi,
proti temi.

S seboj nosim ljubezen
in zvezde so moje sopotnice.
Vsako podarjam tebi,
da te osvetli.

Tiho prizivam objem,
da me odnese v tvojem plašču
v naročje neskončnosti.

Gledam skozi globino
in pošiljam poljub,
da prereže niti daljave
in se dotakne tebe.

Tamara Vasić

SREČANJE

Dan, ki je minil v dežju.
Stala sem sredi neurja
in se spraševala,
kaj se je zgodilo,
da sem te srečala v upanju,
da zaslišim vsaj eno besedo,
ki me bo zbudila.

Bilo je nevidno srečanje,
brez znamenj in spominov
in vedela sem, da te čaka čas,
ki ti bo dal upanje,
da se nekega dne zbudiš.

In srečanje je ostalo kot upanje,
da nekega dne odpreš sebe,
pogledaš v moje oči in rečeš:
Imela si prav,
ljubezen v meni še živi.

Tamara Vasić

ODNESI ME

Odnesi me na sredo poljane
sončnim žarkom naproti.

Ljubi me nežno
in stisni k sebi.

Ljubim te,
moja duša je tvoja duša.

Prisluhni tihim prošnjam
in najdi me.

Najdi me zopet v sebi
in odnesi sončnim žarkom naproti.

Tamara Vasić

POGLEJ ME V OČI

Poglej me v oči,
dotakni se duše
in zakriči.
Vem, da gorim.
Vem, da se topim v globini
in ti podajam roko,
da ti povem,
da sem vedno ob tebi.

Ne bom zajokala,
ne bom še odšla,
čakala bom na dotik neba,
naj me dvigne med angele sonca.
Da bom ostala zasidrana
v tvojem srcu za vedno -
v duši kot eno.

Tamara Vasić

RADA TE IMAM

Niti se več ne zavedam,
koliko mi pomeni občutek,
ki mi ga daje tvoja bližina,
ko sedim sama v tišini
in molim za naju.

Hrepenim po tvojem poljubu,
telo hlasta po močnem objemu,
medtem ko razlivam ljubezen po platnu
in puščam sledove želja v barvi.

Rada te imam,
čeprav ne želiš vedeti zame,
pošiljam ti utrinek svetlobe vsako noč,
da osvetljuje korak na tvoji poti.

Tamara Vasić

DA BOŠ PRIŠEL

Da boš prišel,
si rekel …
In sem te čakala,
v upanju in strahu!
Pa te ni bilo!
Upanju, čakanju
dala sem slovo.

Zdaj te več ne čakam!
Veš, pa sem še vedno tu!
Vsa polna sem strahu,
da te morda nikoli več ne bo!

Šla bi …
A kako naj grem,
ko brez srca nikamor
sploh ne zmorem
in ne smem!

Brigita Ramovž

TVOJA LJUBEZEN

Blizu mi je,
a zveni kot ugrezanje morja,
preden se zažene v skalovje,
v strahu, da se čezme razlije
in ne najde več poti nazaj.

Rada bi jo zajela
in se je oklenila,
hotela bi,
da me odnese globoko vate
in potem bi bilo
morje voljno in prizanesljivo,
rahlo bi naju božalo
in poljubljajo,
tam, kjer bolijo
najtemnejša brezna
in tam, kjer se v soncu
zrcalijo sanje.

Nevenka Klemenc

PRIZNAM

Priznam, kriva sem …
Prišla sem preblizu
in sedaj te vznemirjam …
Nič ni naključno,
ne čustvo, ki daje vse,
ne dotik, ki želi vse.
V tvojih dlaneh se odpiram,
ko klešeš ljubezen,
v najčudovitejši liniji
dolgo odložene strasti …

Nevenka Klemenc

HODILA SEM PO TVOJI POTI

Hodila sem po tvoji poti,
ugašala sveče pred duhovi,
odpirala nevidno vrata proti nebu,
kričala v meglene sledove bodala
in stekla skozi plašč noči,
padala v divje globine bolečine
in iskala znake ljubezni
nekje v tišini,
mrtvilu in sivilu,
kjer ni upanja in svetlobe,
ognja in lepote,
koder samo smrt s koso hodi
in trka na črna vrata,
ugašajoč še zadnjo svečo
sem šla na pot.

Tamara Vasić

PRIHAJAM TI NASPROTI

Prihajam ti nasproti,
s spuščenimi lasmi
in z željo v duši,
da mi odpreš vrata sveta.
Začutila bi rada ljubezen
in tvoje toplo naročje,
padala bi rada v modre globine
in čutila vsak tvoj utrip.

Prihajam ti nasproti
in čakam, da se stemni,
da ne boš videl mojega obraza,
ker danes te bom ljubila,
čeprav si me ranil.
Želim še zadnjič čutiti
pomen tvojega dotika.
Zvezala ti bom telo
in te objela
z zaprimi očmi
in sanjala tvoje poželenje.
Še zadnjič to storim
in odidem v mrak.

Tamara Vasić

ČUTIM TVOJE SRCE

Čutim tvoje srce
skozi oddaljene poti.
Kjerkoli si,
sem jaz s teboj.
V nemirni noči
pošiljam utrinke zvezd,
ki nosijo ljubezen
v tvoje naročje.
V vrvežu dneva
sledim sončnemu žarku,
ki šepeta s tvojo dušo
in zaide s sijajem sreče.
Ti si moje nebo in zemlja.
Ti si moje morje in reka.
Ti si moja bolečina in sreča.
Ti si moja ljubezen.

Tamara Vasić

TEBI

Samo enemu dala sem svoje srce,
samo eden bo večno moj.
Ljubezen ne pozna meja,
čeprav sta narazen daleč oba.
Hrepenenje najslajše obdaja ju,
misli se njune v daljavi spajajo.
Sreče ne skali ne vihar,
ne dež, ne veter in ne človek.
Vem, da vrnil se bo.
In njegova vrnitev mi bo
najlepši dar življenja
in najine sreče nihče ne bo skalil.

Marjana Škrobar

KJE JE LJUBEZEN?

Želim si toplih dni,
želim ljubezni vroče,
želim si razumevanja
in srčnih radosti.
A nihče mi je ne da,
ljubezen zase vsak ima.
Srce prepolno je miline,
ljubezni nima več,
trepeče le za bilko v snegu,
ki vene,
kot vene ljubezen tvoja,
ki se je komaj začela.
Hvala!
Hvala ti za tople dneve sonca …
Hvala!
Hvala ti za drobne urice sreče …
Sedaj ni tebe in ne ljubezni,
le hlad dneva stresa me …

Marjana Škrobar

ČAKALA SEM

Čakala in upala sem,
da mi nekoč -
nekdo ali nekaj -
postane - Bog.

V travah in vetru
sem ga iskala,
v tišinah noči
in pesmih
rojevajočih juter.

Prišel je zvečer.

Za okni z ledenimi rožami
je prodajal poletje.

Oslepela sem.

Še danes ne vem,
s čim me je pribil na križ.

Vanda Šega

PLAČILO ZA SANJE

Tu sem in te čakam,
poškrobljena v normalnost …
Vsa podkožna rezila
rožljajo, salutirajo
vsaki moji odločitvi,
ki me pogrezne v mrak,
globoko,
k najtemnejšemu glasu,
ki scvre vse bolečine …
S plešočim srcem,
z ljubeznijo,
prikovano na nemogoče,
bo večnost moja.
Trgam se od sebe,
še zadnjič se zazrem v preživeto,
v srčne prekate,
raztrgam se …

Niste plačali za tole?
Jaz sem.

Nevenka Klemenc

PRVINSKOST

V tvojem ritmu
pretresava moje telo,
ko se spavaja v sunkih …
Zrcalo je rosno
in pot curlja s telesa …
Vedno bolj te čutim,
a še te hočem,
bližje in globlje, močneje …
Z nohti rišem po tvojem hrbtu
in glas ječi kot lačna zver …
Skozi zeleno … Jezera nad njo …
Sla hlepeča dviga prsi
v sladko bolečino,
bela luna, vtisnjena na koži
nad rdečim …
Spekter pameti molči,
molčijo zvezde …
Osvetljeni so vrhovi,
ekstaza pleše …
Zapeljana in taleča …
Pahnjena čez rob …
Lebdeti … Samo lebdeti …
Skozi zeleno …
Jezera nad menoj …

Ne moreš se premakniti
iz dišečega po njej …
Še vedno me čutiš vsepovsod …
Puhtečo iz svetlobe.
Mehko … Kot sanje …
Z mojo skrivnostjo
v mislih odideš …

Nevenka Klemenc

SMISEL NEKEGA MOJEGA DNEVA SI BIL

Smisel nekega mojega dneva si bil,
sreča nekega mojega večera.
Rdeč tulipan
v vazi mojih spominov.

Jaz pa potrebujem
popotno palico,
trdo in grčavo,
za vsak dan,
za vsako pot.

Neža Maurer

ČE KJE ME SREČAŠ

Če kje me srečaš,
se obrni stran!
Da ne zapaziš mojih bledih lic,
da ne uzreš usahlih solz sledi,
ki vse zaman so tekle,
da ne bodo v duše dno zapekle
in ne zgroziš se nad ugaslimi očmi.
Če kje me srečaš,
se obrni stran!

Če kdaj začuješ moj korak,
se umakni s poti!
Da me pogled tvoj ne zaloti,
ko iščem tvojih nog sledove
na samotnih stezah
in se mi toži po dobroti
tvojih močnih, toplih rok.
Če kdaj začuješ moj korak,
se umakni s poti!

Če spet zaslišiš glas moj,
zanj ogluši!
Da ti ne bo preveč težko pri duši,
da se ne spomniš tistega večera,
ko me poslušal
poln si vročega nemira
in sem potiho pripovedovala
povest o sebi,
v mir te zazibala …

Če kje zaslišiš glas moj,
zanj ogluši,
če ne ti bo preveč bridko pri duši!

Mila Kačič

OB MOJI KRSTI

Molčeč in tog stojiš ob moji krsti.
Zakaj si tako bled in onemel?
Mar nisi vedel, ko se bo jasmin ospel,
še mene našel boš v trohnečih vrsti?

Takrat, ko sem brezskrbna se smejala
prikriti grozi, ki v pogled ti je planila,
takrat, ko sem svoj prvi da dahnila,
mi smrt je čelo že zaznamovala.

Tako so mrzle roke, trdi moji prsti.
Še veš, kako sem tvoje kodre mednje ujela?
Na ustih mojih klepetavih
je beseda okamenela.

Le na očeh poljubov tvojih so sledovi,
na belo platno rdeči vezeni cvetovi …
Zato si nem in bled ob moji krsti.

Le naj nikar ti roka ne trepeče!
Premnogih otrdele črte si narisal
in zdaj, ko mene Bog
je v knjigo mrtvih vpisal,
še moje lice vtisni na papir.
Saj ni tema, glej, saj gorijo sveče,
črn zastor na obraz mi sence meče,
v teh temnih sencah našla sem svoj mir.

Poglej, kako me je smrt upokojila!
Ah, prelepo je tako spanje spati.
Nič več se mi ni treba bolečine bati,
kot izgubljena več ne bom blodila.

Poglej, kako me smrt je upokojila!
Ne smejem več se in nič več ne jočem.
A nekaj vendarle je pozabila …
Zatisnila mi ni oči,
da vidim tvojo roko, kako drhti …

Zdaj čakam in s pogledom prosim,
da tvoja draga usta bi dahnila
besedo, ki si pel jo, ne govoril.
Daj, tiho in sladko kot včasih
me pokliči: Mila!

Mila Kačič

SOLZE ŽIVLJENJA

Neopazno kot voda
odteka v črni kal
nit mojega življenja.

Solza poln bokal,
brazgotina v srcu
večja je in večja,
vedno bolj je potna
raskava mi dlan.

Pogled ni jasen kot nekoč,
zamegljeno zroč v noč,
le dlani mi raskave rekoč
ljubezni srčne moč deli.

Srce prepolno je gorja
in potoki solz morja,
v dlaneh raskavih nemoč,
a vendar teza težka ta,
življenja smisel mi le da.

Marija Regali

NAJ PRIDE

Kmalu naj pride.
Kmalu naj pride
s svojimi lepimi koraki,
ki poljubljajo usta granitnih kock.

Ker sem ga pričakovala,
še preden sem ga spoznala,
naj pride kmalu:
moja bela koža ga čaka,
moje vroče drobovje,
moje lačno mesojedo srce.

Kmalu naj pride,
naj pride kmalu v barve mojih slik,
naj pride kmalu v zvoke moje glasbe,
kmalu naj pride s svojimi lepimi koraki
v črke mojih besed.

Petra Kolmančič

TI IN TIŠINA

Ko bodo trobente zaigrale
poslednjo pesem,
ko bo govornik rekel
zadnjo besedo,
ko me boste pokopali -
ne jokajte vi za mano.
Mogoče nisem vredna vaših solz,
najbrž ne vašega časa,
da me spremljate na zadnji poti.

Ko bodo pevci zapeli
poslednjo pesem,
ko bo poslednji obiskovalec odšel,
dragi,
ostani le še ti.
Ostanita ob meni ti in tišina.

Rebeka Železnik - Meserko

BOLEČINA PRETEKLOSTI SE NE VIDI

Nič se ne ve več,
kaj je nekoč bolelo.
O, da bi znala preživeti
ob skorji kruha in vodi.
Toda človek sem.
Zato potrebujem človeka.

Sedim tu.
In tako me bodo nekoč našli.
Moji ljudje.
Sreča je, da pridejo pote,
čeprav si že ves osmrajen
in strohnjen …
Sreča je, da te odpeljejo v mir.
In zopet se nič ne ve,
kaj je nekoč bolelo.

Rebeka Železnik - Meserko

ZAKAJ?

Zakaj me ne dvigneš
v kraljestvo pozabe,
bela smrt?
S svojimi nežnimi rokami.
Daj, dovoli mi,
da se dvignem k tebi …

Ne ljubim te več,
življenje,
preveč si zahtevalo od mene,
da prenesem,
prekmalu si me izdalo …

Rebeka Železnik - Meserko

KONEC

Lahko greš vedno naprej
ali pa nazaj.
Lahko delaš majhne
ali velike korake.
Lahko jih delaš počasi
ali hitro.
Lahko hodiš naravnost
ali vstran.
In če hodiš vstran,
lahko hodiš levo ali desno.

Vsak korak, čisto vsak,
gre k koncu.

Rebeka Železnik - Meserko

PRIHAJAM TI NAPROTI

Vsa razbita,
kakor razpenjeni val na čereh;
vsa bleda,
kakor svetla luna v zimskih nočeh;
vsa ranjena in poteptana,
kakor bilka na stokrat prehojenih poteh;
vsa okrušena,
kakor skala, ki pada z vrha gora;
vsa raztresena,
kakor pesek na rečnih bregeh;
vsa tresoča in treptajoča,
kakor listje brez v vetru;
vsa nemočna,
kakor ranjena ptica v neurju;
vsa nemirna in temna,
kakor vihar na morju;
vsa izsušena in žejna,
kot razpokana zemlja v vročem poletju;
vsa potrta in uvela,
kot prerano utrgan cvet;
vsa potna in jokajoča,
vsa čuteča, hrepeneča in ljubeča
ti prihajam naproti,
da me sprejmeš v svoje naročje
in varen objem.
Objemi me!

Brigita Ramovž

SANJAM TE

Sanjam te
podnevi in ponoči.
V koraku vsakem v tihi noči
čakam tvoj pozdrav:
v senci vsaki bežni,
ki gre mimo mene,
vsak čas iščem tebe,
s pogledom tujcu v obraz,
pa najdem svoj poraz.

Sanjam te,
kako mi nežno
preko rame besede sladke šepetaš,
a ko obrnem se,
zagledam, da sem sama,
čisto sama jaz.

Sanjam te,
kako dotikaš se me z roko.
Preko lica drsijo
tvoji mehki prsti,
preko rame,
mojih jedrih prsi,
kjer v pričakovanje se
nabrekne bradavica,
bežijo preko popka utrdine,
toplega trebuha mehke okrogline,
drsijo tja do slasti,
sladke in topline …

A v izbruhu trepetanja
ostane mi le temna noč brez spanja,
sama žalostna spoznanja,
da sanjam te,
podnevi in ponoči,
da srce moje hrepeneče
ne najde druge sreče …
Zato te sanjam,
sanjam podnevi in ponoči.

Brigita Ramovž

V SLOVO

Ko odhajaš zdaj od mene v svet,
ne vem, kdaj, če se vrneš k meni spet,
dovoli mi izgovoriti teh nekaj še besed:

Rada te imam!

Naj le nekaj teh besed
zavežem v tvojo dušo,
kot popotniku popotnico v culo.
Vzemi jih s seboj.
Naj te spomin nanje greje toplo,
če te osamljenost v dušo
kdaj zebe hudo.

Pojdi, le pojdi zdaj,
časa, ko se povrneš,
veselim se že zdaj!

Brigita Ramovž

BRLOG PREBOLEVANJA

Ko jočem, jočem tebe.
Ko jočem od čebule,
so solze svetlejše.
Žolti spomini mi rišejo
nemir pod prste.
Tremor prve zaljubljenosti
sem prerasla
in zdaj se je podlo vrnil.

Kakor deklica velikih sanj
in velikih oči
sestopam z oblaka,
ki enkrat za spremembo res obstaja,
a ga moram zapustiti,
ker ni moj.

Stanovanje je brlog prebolevanja,
družbo mi ne delajo ne kikirikiji
ne alkohol
in tudi solze niso od čebule.
Svet ne ve zame,
ne more vame.
In jaz nočem vanj,
ker jočem tebe.

Lučka Zorko

ODHOD

Lahko grem samo onkraj
in pozabim.

Tako neznanske stvari
so se mi zgodile,
da niti ne morem jokati.

Odhajam.
Nimam sinov,
da bi maščevali mojo smrt.
Nimam hčera,
da bi žalovale,
ko bom zaprla usta.

Odhajam na konec doline,
ki ji pravimo življenje.

Rebeka Železnik - Meserko

NIKOLI ME NE NAJDEŠ

Nikoli me ne boš našel,
če me boš iskal
po zakotnih ulicah našega mesta.
Nikoli me ne boš našel,
če me boš iskal z očmi.
Skrila sem se.
Poišči me, če moreš.
Pod tvojim srcem sem.
Poišči me,
če zmoreš čutiti
ta košček svojega telesa.

Rebeka Železnik - Meserko

SKUŠNJA ZA ŽIVLJENJE

Jokajočega tešimo,
tišimo njegov smeh,
dokler se otrok
tolikanj ne zmojstri
v zatajevanju čustev,
da jih le še klecaje izraža.

Sčasoma razvodeni
njegovo nagonsko razločevanje
pristnih čustev od hlinjenih.
Tedaj pravimo, da je odrasel.

Pa se je le ranjen
zavlekel v svojo senco,
ki je ne bo zapustil vse do smrti.

Maja Razboršek

RANE

Rane.

Zadane z odprtimi,
zadobljene s priprtimi očmi.
Spričo vedno novih so duše razorane.

Rane.

Zadajam jih z brezbrižnostjo
in zlohotnostjo.
Na meni se razcvetajo
kot krivice, žalitve, zamere.
Združujejo se v socvetja,
skeleča in bohotna brez primere.

Rane.

Moje kot ustnice v vprašanje razprte,
tuje rane hoteno prezrte,
s kotičkom očesa opazovane.

Rane.

Bližje kot smo si,
bolj v živo so zadane.

Vsemu navkljub le malo je smrtnih,
večina jih dozori v nakazne spomine,
v pred pogledi skrbno prikrite brazgotine.

Rane.

Bližje kot smo si,
bolj v živo so zadane.

Maja Razboršek

VARIACIJE

Ljubila sem z upanjem,
nato z obupom,
tega zdaj ljubim brezupno.
Spala sem z njimi,
se z njimi smejala,
jokala sem zmerom na samem.
Beli lahti me spominjajo nanje,
božali so jih in poljubovali,
vpisovali ljubezenska znamenja vanje.
Beli lahti so se budili z njimi,
ta se zdaj zbuja sam,
sam je.
Ljubila sem zasoplo,
ljubila sem ljubeče,
tega zdaj ljubim žalostna od sreče.

Petra Kolmančič

NIKOLI NE BOŠ IZVEDEL

Nikoli ne boš izvedel,
koliko besed v meni
tiho zgovorjenih
namenjeno je tebi.
Nešteto lepih misli,
nešteto klicev,
nešteto upov, svetlih pesmi,
neraziskanih strahov,
tisoče obupov,
v besedah mojih,
v meni se rodi -
umre -
je v meni pokopano,
je v samem rojstvu
tiho poteptano …
Ker se bojim,
da te s hrepenenji presenetim,
da te z besedami preveč raznetim,
te prestrašim, ujezim …
Zato se raje vase skrijem,
sama sebe v svoje pesmi zlijem.

Brigita Ramovž

SAMOTA

Samota se nabira v meni.
Samota praznih src,
ko človek je ves strt,
umazan in zmečkan
kot gostinski prt.

V viharni bolečini
srce se je zdivjalo,
potem v samoti tihi
težko kot kamen obležalo.

Iz kota v kot
se zdaj sprehajam,
kot mrzel sem robot,
v samoti sama razgrajam
in se šopirim s kota v kot.

Iztrgala bi iz prsi
bedno to siroto,
izjokala si oči,
da bi želele si slepoto.

Marija Regali

LJUBEZNI

Rada bi te spet srečala,
Ljubezen.
Na eni mojih samotnih poti.
Že leta se vleče za mano sled,
ki družico ob sebi pogreša.

Zakaj ne prisedeš k mizi,
kjer drobim kruh osamelosti
in je vsaka jed plehka,
vino pa grenko od žolča?

Izogibaš ležišču se mojemu
v Hiši odpisanih.
Tam je zrak gost
od vzdihov po izgubljenem.

Nedoumljiva so tvoja pota,
Ljubezen.
Moja kri pa je težka
od zavisti
in žalosti,
ker si me pozabila.

Mila Kačič