S svojo najboljšo prijateljico, ki je kar nekaj let starejša ter temu primerno izkušenejša in pametnejša, sem se velikokrat pogovarjala o ljubezni in moških. Velikokrat mi je rekla, da še nisem doživela prave ljubezni, da še ne vem, kaj resnično pomeni ljubiti in trpeti. Kajpak se nisem strinjala. Kako lahko nekdo reče, da ne ljubim in ne trpim, ko pa se povsem očitno dogaja oboje? Imela je prav, povsem prav. Vse tisto, kar sem čutila prej, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo pozneje …

Začelo se je nekako takole. Pred dvema letoma, bil je avgust, kot zdaj, sem načrtovala jesensko potovanje. Po dooolgih letih prvič sama. Veselila sem se, kako zelo sem se veselila. Ko sem ji vsa navdušena razlagala, kaj vse bom videla, je nekako beseda nanesla … Moja prijateljica je izjemno verna in prepričana, da je prav vse v Božjih rokah. Ko sem ji naštevala, katere cerkve bom obiskala, kajpak kot turistka, mi je rekla naslednje: “Prosi ga (svetnika, po katerem je poimenovana cerkev) za ljubezen. Prižgi svečko in ga prosi za ljubezen. Vendar nikar na tebi svojstven način … Hočem tega in tega in to takoj zdaj. In ne bodi sebična. Najprej prosi, da boš ti lahko občutila ljubezen in šele potem, da ti bo ljubezen v enaki meri vrnjena.” Ponavadi bi jaz zadevo prilagodila do te mere, da bi šla svetniku utrujati s centimetri, kilogrami, barvami in podobnim ter bi se pozneje sprenevedala, da sem delala po črki navodila, vendar me tam zgoraj nihče ne posluša. Vendar tega nisem naredila. Deset dni sem, dokler sem bila tam, vsako jutro vstopila v tisto cerkev, prižgala prijaznemu svetniku svečo in pol ure v mislih ponavljala: “Prosim te, da v moje življenje pošlješ nekoga, ki ga bom lahko neizmerno ljubila in bo tudi on ljubil mene.” Samo to. Brez pogojev. Brez dodatnih zahtev. Prijateljica je bila izjemno ponosna name.

Ker je bilo življenje lepo, ker sem se imela luštno in ker mi prav nič ni manjkalo, se nisem spraševala, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil. Tri mesece pozneje je prišel on. Prvi telefonski pogovor, ki naj bi trajal pet do deset minut, je bil dolg osem ur. In bi verjetno trajal še dlje, če se ne bi odločila, da je mogoče pametno, če gre pred odhodom v službo spat vsaj za eno uro. Prvi zmenek, ki naj bi bil kino in hitra pijača, je trajal deset ur. Drugi dvanajst. Ne, ni bilo seksa, pogovarjala sva se. Tako lepo sva se pogovarjala. In ne, on ni bil takšen, za kakršnega bi jaz prosila prijaznega svetnika, če bi prošnjo sestavljala po svoje. Bil pa je tako dober, tako prijazen in tako zelo rada sem se pogovarjala z njim. Pa vseeno nisem bila še povsem prepričana. In ker … Takšna sem. Ali se nečesa lotim z vsem srcem, povsem predano in z namenom, da zadevo izpeljem do konca (v takšnem primeru je konec, ko dva loči smrt) ali pa se je sploh ne lotim. Samo to se mi zdi odgovorno, kajti nihče ni moj poskusni zajček, da bi se z njim poigravala v smislu če bo šlo, bo, če ne, pa naslednji. Ko me je nekega večera, ko sem bila v službi z zgoraj omenjeno prijateljico, poklical in mi rekel, da je on najbolj pravi moški zame in je prosil prijateljico, naj to potrdi … Takrat sem se odločila, da mu dam svoje srce. Rada sem ga imela. Zdi se mi, da nihče nikoli nikogar ni imel tako rad, ko sem imela jaz rada njega in ga imam še vedno rada. Čutila sem, da me ima rad. Včasih to še vedno čutim. A vendar je nekega dne kar odšel.

Pozabil je, da je prav on najbolj pravi zame in da sem prav jaz najbolj prava zanj. Pozabil je, da mi je govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli prizadel. Pozabil je vse pogovore, vse objeme, vse poljube. Pozabil je vse dneve in noči. Jaz nikoli nisem mogla pozabiti in zdi se mi, da ne bom nikoli pozabila. Ljubezen tako prekleto boli in pogrešam ga.

Letos poleti sem se vrnila v tisto cerkev. Znova sem prijaznemu svetniku prižgala svečko. Ne, nisem ga prosila za novo ljubezen. Ne želim je. Prosila sem ga, naj pomaga, da bosta najini srci znova, kot nekoč, našli pot drug do drugega. Ker življenje brez njega ni lepo, ker se brez njega nimam luštno in ker mi on zelo manjka, se sprašujem, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil.

Včasih se mi zdi tako zelo blizu, spet kdaj tako zelo daleč. Vedno pa je v mojem srcu. Vem, ker ga čutim.

Zjutraj sem … Ni bilo ravno jutro, vstala sem ob pol enih, vendar to ni pomembno … Ura je dve in zdaj sem že budna … Pa se mi vseeno zdi, da sanjam, ko prebiram še eno debato o tem, da slabi moški dobijo ženske, medtem ko dobri moški ostajajo samski, ker nam ženskam služijo kot začasna rešitev oziroma nadomestek. In ko sem že pomislila, da dejansko verjamejo, da sanjamo o zapitemu nasilnežu, ki nas bo pretepal za zajtrk, kosilo in večerjo, ugotovim, da v resnici pišejo o dominantnih moških oziroma alfa samcih, kot so jih poimenovali. Ne vem, kako se bo debata razvijala naprej, ampak upam, da bodo ugotovili naslednje …

Da je tisto, čemur ti teoretiki pravijo dominantnost, pravzaprav odločnost. In da je za odločnost potrebno vedeti, kaj hočeš. Kajti težko si odločen, če pravzaprav ne veš, za kaj si odločen. In če ne veš, kaj hočeš, ob sebi pa imaš žensko, ki to ve, potem pa se okoli nje vrtijo takšni, ki tudi vedo … Ne morete reči, da so vas takšne ženske zapustile in odšle z barabami. Odšle so z moškimi, ki so vedeli, da hočejo biti z njimi. Odšle so z moškimi, ki so se z njimi poročili in si ustvarili družino. Med temi moškimi so dobri in slabi. Kot so med samskimi dobri in slabi. Med temi moškimi so tako nasilni kot mirni. Kot so med samskimi tako nasilni kot mirni. Med temi moškimi so tako zapiti kot trezni. Kot so med samskimi tako zapiti in trezni.

Ne, niste ostali sami zato, ker ste dobri. Sami ste ostali zato, ker kakšne izmed izvoljenk, ki vas je imela rada, niste prijeli za roko in peljali pred oltar. Si niste upali? “Negativci”, kot jih imenujete, so si. Tako je, to so alfa samci. Če ste si kdaj ogledali kakšen dokumentarni film o živaleh, gotovo veste, da alfa samci veliko seksajo. Gode si jim, kajne? Vendar gotovo veste tudi, da odgovorno poskrbijo za vse tisto, kar nastane kot posledica seksa. Ne bežijo pred odgovornostjo.

Ne, preprosto ni res, da si ženske dobre moške izbiramo za prijatelje, s slabimi pa se poročimo in si ustvarimo družine. Da si izbiramo “surovine”, zavržemo pa romantike. Veste, od vaše dobrote in lepih besed dvakrat na teden ob kavici se ne da živeti. Tudi od romantičnih večerij ob svečah enkrat na teden ne. Kot moj oče vedno govori, življenje ni praznik in tudi sončen majski dan ne. In moški, ki ti v tem krutem svetu stoji ob strani v dobrem in slabem, je dober, pa čeprav se vam od daleč zdi slab. Lahko se je vam bahati z dobroto in čudovitostjo, ko žensko peljete na romantične počitnice ali v kino. Lahko vam je takrat govoriti, kako razumevajoči, mirni in nežni ste. Ko pa dobro veste, da se nikoli ne boste znašli v položaju, ko bi svojo mirnost morali dokazovati v ponedeljek ob šestih zjutraj, ko je treba tri otroke, ki bodo vpili drug čez drugega, spraviti v vrtec. Ko potem avto pol ure ne bo vžgal, ko boste zato vsi pozni, ko bo potem na cesti huda gneča … Ste prepričani, da takrat tudi vi, tako zelo razumevajoči, mirni in nežni, ne bi začeli vpiti?

Pa saj je vseeno, kajne? Če bi želeli vedeti, kako bi se v takšnem položaju vedli, bi že bili poročeni in imeli tri otroke, ki bi vam parali živce. In ne bi dvakrat na teden ohranjali svoje razumevajoče, mirne in nežne samopodobe ter bežali pred odgovornostjo. Lahko je biti dober, ko nisi na preskušnji. Lahko se je bahati s svojo dobroto, ko dobro veš, da si tako zelo izmuzljiv, da se na preskušnji nikoli ne bo znašel. Kajne?

Jaz sem imela dobrega moškega, najboljšega na vsem svetu. Ne, ni mi bil začasna rešitev oziroma nadomestek. Bil mi je vse na svetu. Še danes jočem za njim. Tudi njemu ni bilo do takšnih ponedeljkovih juter. Raje je ostal samo dober. Toliko o teoriji, ki so jo napletli.

Odkar vem zase, sem živela v prepričanju, da je prava ljubezen, ko vidiš napake tistega drugega in ga imaš napakam navkljub rad. Verjela sem, da je temu tako. Vse do pred mesecem dni, ko mi je nekdo izjemno lep rekel, da ga nimam rada, če mislim, da ima vse te napake. In zdaj se sprašujem … Je ljubezen res to, da pri drugem ne vidiš nobene napake? Kajti to bi pomenilo, da je ljubezen res slepa. Kajti nihče izmed nas ni popoln in vseeno se kdaj najde kdo, ki nas ima rad. Tako zelo nepopolne. Ali pa je ljubezen to, da se o teh napakah modro molči? Da se jih tistemu drugemu ne omenja, da se ga ne bi užalilo? Ker tisti drugi o napakah ni obveščen, ker ni obveščen, da nas nekaj moti, se posledično ne trudi tega spremeniti, mi pa si lažemo, da nas nekaj ne moti, dokler nam čez deset, dvajset let ne prekipi in potem beremo … Ne prenesem ga, slabo mi je, če se me dotakne, sosedov France pa …

In premišljujem … Kaj slišim, ko poslušam ljudi okoli sebe … Ali je to … Moj ne dela tega, ne dela onega, takšen je, takšen in takšen … Skratka, popolnoma zanič. Četudi gotovo ni. Ima ob vseh teh napakah tudi odlike, vendar se iz neznanega razloga ne omenjajo. Ali pa je to … Moj je čudovit na takšen, takšen in takšen način, edinstven zaradi tega, tega in onega … Skratka, popoln. Čeprav ima ob vseh teh odlikah tudi napake, vendar se iz neznanega razloga ne omenjajo. In premišljujem … Gre mogoče za “podobno dobre moške”, le da nekatere ženske v njih iščejo dobro in potem dobro tudi najdejo, medtem ko druge iščejo slabo in seveda slabo tudi najdejo?

Je oboje ljubezen? Ali bodo preživele samo tiste ljubezni, kjer si tista druga stran laže, da ima ob sebi popolnega partnerja? Ali pa ima črnogledost več možnosti, kajti pripravljena je na razočaranja in jih bo laže sprejela?

Verjetno je vse to filozofiranje povsem odveč. In na koncu koncev gre za povsem zavestno odločitev o tem, ali se bomo trudili za tistega drugega in za zvezo. Če se bomo odločili, da želimo, da zveza uspe, se bomo veselili ene odlike na sto napak. Če bomo v globoko v sebi vedeli, da želimo iz zveze pobegniti zaradi, na primer sosedovega Franceta, bomo na sto odlik komaj dočakali, da se bo kot stoprva pokazala napaka, ki nam bo dala potditev, da imamo prav. In je France tisti pravi.

Vendar nekaterih France ne zmoti. Tudi Polde in Janez ne. Nadiranje v trgovinah še manj. Tudi za brezvestno razmetavanje z njihovim denarjem se ne zmenijo. Preživeli bodo tudi pol leta brez seksa in se tolažili, da je ona pač takšna. Ker ne želijo ostati brez nje. Kot nekaterih ne zmotijo Ančke, Špelce in Helence, popivanje in popolna odsotnost zanimanja za družino. Ker ne želijo ostati brez njega.

Vse tistemu drugemu lahko oprostimo, če to želimo. Če tega ne želimo, mu bomo na koncu očitali, da nas ima preveč rad in se preveč trudi za nas.

Lahko naštejem vsaj deset njegovih napak, lahko, vendar ne bom, toda kljub temu trdim, da ga imam neizmerno rada. In ne potrebujem popolnosti, da bi ljubila. Lahko naštejem vsaj deset svojih napak, lahko, vendar ne bom, toda kljub temu si želim, da me ima še vedno rad. In da ne potrebuje popolnosti, da bi ljubil.

Vsekakor sem to objavo napisala zelo nepopolna. Skuštrana sem. Pisalna miza je umazana. In jaz imam na spalni srajčki velik madež od soka. Pa vseeno bi si želela, da bi me pobožal po laseh in mi rekel, da me ima rad. Kot imam jaz njega rada tudi nepopolnega.

Če se vam zdi, da je objava brez smisla, rdeče niti in z veliko napakami … Takšna se vam zdi, ker ste jo takšno hoteli videti. Če bi hoteli videti dobro, bi gotovo našli kaj, kar bi lahko pohvalili.

Tri prijateljice sedijo za mizo in kofetkajo. Mimo pride moški. Vse tri si ga dobro ogledajo. Prva reče, da ji niti malo ni všeč. Druga pravi, da je kar v redu. Tretja pa izjavi, da je izjemno lep. Isti moški, trije povsem različni opisi. Kaj je torej tisto, kar moškega v naših očeh naredi lepega?

Jaz, na primer, ugotavljam, da so vsi moški, v katere sem bila hudo zaljubljena, imeli na levem licu na skoraj povsem istem mesto veliko materino znamenje. Vem, smešno, vendar je res tako. In nikakor jih nisem izbirala po tem kriteriju. V bistvu tega znamenja niti opazila nisem, dokler nisem bila že zaljubljena. Vsi so imeli široke, že skoraj boksarske nosove. In za vse sem sprva mislila, da imajo rjave oči, vendar se je pozneje iskazalo, da so zelene. Vsi so delovali strašno resno in odgovorno. Vsi so bili strašno strogi.  In vsi so svoji resnosti in strogosti navkljub imeli zelo nežna srčeca. Tako nekako je videti lepota skozi moje oči.

Če rečemo, da sem jaz ena izmed treh prijateljic, ki je kofetkala, potem lahko rečemo tudi, da bi drugi dve moško lepoto opisali povsem drugače. In kaj v vaših očeh moškega naredi lepega? Ste se kdaj vprašale, zakaj se ozirate za vitkimi moškimi, medtem ko ima vaša sodelavka raje mišičaste, zakaj rade pogledate plavolasce, medtem ko se vaša sestra ozira za temnimi, zakaj pravite, da so modre oči najlepše, medtem ko vaša najboljša prijateljica prisega na moške, ki imajo temne oči? Imamo to v “programu”, ki smo ga dobile ob rojstvu? Mogoče iščemo podobnega očetu? Ali pa je na nas naredil tako globok vtis dobri mož in oče, ki smo ga kot deklice opazovale na morju, kjer bil s svojo družino in smo se odločile, da je tako videti princ iz sanj? Kajti večina žensk, če sodim po sebi in svojih prijateljicah, se zaljublja v moške, ki so si po telesnih in osebnostnih lastnostih med seboj podobni. Jaz, na primer, ko se s prijateljico sprehajam po mestu, vedno vem, za katerega moškega bo rekla, da je čeden in katerega sploh pogledala ne bo. Skratka, kaj je tisto, kar moškega v naših očeh naredi lepega?

Ker fotografije tistega najlepšega na svetu ne smem objaviti, če ne želim z današnjim dnem postati njegova najhujša sovražnica, objava brez fotografije pa mi deluje nekako prazno … Zato eden, ki je tudi čeden …

Kaj je bilo prej, ljubezen ali seks? Če gledamo evolucijsko, je bil verjetno najprej seks in šele nato se je pojavila ljubezen. Kaj pa mi, danes in zdaj? Najprej ljubimo in si potem želimo seksati ali seksamo in potem začnemo ljubiti? Ali ljubimo, da bi lahko seksali? Ali seksamo zato, ker ljubimo?

Kakorkoli že, strinjam se z Maxom Modicem. Seks ni vse, vendar je vse brez seksa nič. Ali v prevodu, brez seksa ljubezen, vsaj pri meni, ne bo živela. Ni nujno, da bo umrla, izdihnila, vendar več kot životarila ne bo. Ker meni je seks izjemno pomemben.

In ko slišim ljudi govoriti, da seks ni pomemben, priznam, pomislim … Ali ga ne dobijo dovolj ali pa je slab. Ponavadi se izkaže, da imam kar prav. Da podcenjujejo tisto, česar nimajo in zato govorijo, da si tega pretirano niti ne želijo. Tudi jaz si, če mi verjamete, sploh ne želim imeti v garaži porša. Tudi bazena ne želim imeti pred hišo. Nad Maldivi pa sem tako ali tako od nekdaj vzvišena.

Je nezadovoljivo spolno življenje kompromis? Včasih je težko najti zanesljivega in ljubečega partnerja in strastnega ljubimca oziroma ljubimko v eni osebi. Zato smo pogosto pred odločitvijo … Naj za življenjskega partnerja izbrerem prijaznega in ljubečega moškega, ki bo lepo skrbel za dom in otroke, a prave strasti ob njem ne bom čutila? Ali pa naj se raje odločim za divjega moškega, s katerim bom noro seksala, a ga nikoli ne bom mogla zares ukrotiti? Zato so moški pogosto pred odločitvijo … Naj za življenjsko partnerko izberejo mirno in skrbno žensko, ki bo dobra mama in žena, v spalnici pa dolgočasna? Ali naj se odločijo za divjo žensko, s katero bodo noro seksali, vendar je v resnici nikoli bodo mogli ukrotiti? Če je kompromis, ga jaz nisem pripravljena sprejeti. Žal poznam nekoga, ki ga je. Na škodo mene, ta divje.

Koliko ljubezni potrebujemo za dober seks? In koliko seksa potrebujemo za dobro ljubezen?

Predstavljajte si, da ste v restavraciji. Naročili ste jed in pijačo. Ko ste krožnik in kozarec že skoraj izpraznili, se odločite, da ne bi plačali računa in začnete natakarju razlagati, da vam hrana in pijača pravzaprav sploh nikoli nista bili všeč. Mislite, da vam bo ob pogledu na prazen krožnik in še bolj prazen kozarec verjel? Kajpak ne.

K pisanju te zgodbe me je spodbudila izpoved žene in mame treh otrok, ki je se zaljubila v drugega in se ji zdaj zdi nesmiselno reševati zakon. Kajpak ima do tega pravico. In kajpak nikomur (razen mogoče možu in otrokom) ni dolžna polagati računov za svoja dejanja, ampak … Ko so ji ženske želele dobronamerno svetovati, naj vseeno premisli, ali je smotrno zaradi trenutne zaljubljenosti uničiti družino, je zapisala, da z možem nikoli ni bilo tisto pravo, da nikoli ni bilo tiste prave kemije in tiste prave ljubezni. Zame je to enako temu, da v restavraciji poješ in popiješ, potem pa se, ko bi moral plačati, izgovarjaš, da ti  hrana in pijača nikoli zares nista teknili. Zakaj si jedel? Zakaj si pil? Zakaj nisi po nekaj grižljajih in nekaj požirkih rekel, da nisi zadovoljen? Zakaj se z nekom poročiš, če ni tiste prave ljubezni? Zakaj narediš tri otroke, če ni prave kemije? Zame so to opravičila, ki to sploh niso. Kajti s tebe ne sperejo krivde. Še več, pokažejo, da si še bolj kriv. Ko si si želel otrok, si si to vzel, čeprav do tistega drugega nisi čutil, kar bi moral, tistega več, in si se tega ves čas dobro zavedal. Zdaj pa, ko si želiš več, ko čutiš, da lahko dobiš več, misliš, da lahko tistemu drugemu odpelješ otroke? Lahko, vendar ne brez plačila računa. Vse je v življenju treba plačati. Pa četudi z malo slabšo samopodobo. Ki brez dvoma sledi, ko sebi in drugemu priznaš, da si ga samo izkoristil. In če namesto iskrenega opravičila poveš opravičilo, ki to sploh ni, bo račun samo še višji.

Sicer pa se, vsaj jaz tako mislim, takšne stvari dogajajo, ker se ljudje, ko nekaj hočemo, ne pustimo motiti in se temu primerno ne sprašujemo, ali je nekaj prav. Ali naše zadovoljevanje takšnih in drugačnih potreb opravičuje bolečino, ki jo povzroči tistemu drugemu ali pa tudi tretjemu. Hočem četico otrok? Če jih hočem, jih bom imela. Pa kaj, če ga ne ljubim. Ko bodo otroci iz plenic, bom iskala ljubezen. Hočem poročenega moškega? Pa kaj, če bo njegova družina trpela. Nisem jaz kriva, da imajo otroci za očeta prevaranta. Hočem se eno leto imeti z nekom luštno? Pa kaj, če v resnici ne mislim resno. Ker bo bolj luštno, če bo tisti drugi mislil, da ga na smrt ljubim in želim z njim ostati za vedno, pač to govorim. Nisem jaz kriva, da mi verjame.

Že res, da imamo pravico biti srečni. Vendar imajo tudi drugi ljudje pravico, da jih ne onesrečimo. Ali če zapišem kot pravnica … Pravica enega se konča tam, kjer se začne pravica drugega.

Ali res nismo prav nič krivi?

Naslednji stavek je povsem odveč, zato ga bom zapisala na samem koncu in ga boste lahko po potrebi preskočili. Če bi bili vlogi obrnjeni in bi to naredil moški, bi bil prasec vseh prascev.

Nahrbtnik je pripravljen, vozovnica InterRail je v žepu in sobe v hostlih rezervirane. Pet držav me čaka, da jih raziščem. Še nikoli si nisem tako zelo želela oditi iz Ljubljane. Še nikoli nisem bila tako vesela, da zapuščam svoj dom, v katerem so na steni še vedno njegove fotografije in v predsobi še vedno stojijo njegovi copati. Najrajši sem ga imela na celem svetu, on pa me je pred pol leta izdal kot žensko, potem pa pred tednom dni še kot človeka. In tista slednja izdaja je bolela še veliko bolj. Nekaj dni po večih več kot prijateljskih pogovorih mi je v želji, da se prikupi nekomu, katerega bi težko imenovala človek, v srce povsem zavestno zaril mesarski nož.  On, ki mi je vedno govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli izdal. Odhajam vedoč, da me nima rad in da me nikoli ni imel rad. Odhajam še bolj odločena, da moški odslej lahko od mene dobijo vse, vendar srca ne bodo nikoli več. Ljubila sem, ljubila z vsem srcem, z vsem svojim bitjem. Po vsem, kar se mi je zgodilo, ne verjamem več v ljubezen. Ljudje, ki te dvigujejo v oblake in še višje, dokler jim nečemu koristiš, te bodo tlačili v najbolj umazano blato, ko bodo ugotovili, da si od tega lahko obetajo še večjo korist. Nikoli več ne bom nikomur dovolila, da bi me stiskal k sebi, kot da mu pomenim vse na svetu, kot da se boji, da me bo izgubil. Nikoli več ne bom verjela lepim in še lepšim besedam. Veste, kaj najbolj boli, kaj od vsega najbolj boli? Na koncu, na samem koncu, je, da bi s sebe spral slabo vest, rekel, da ga nimam rada. On, ki je zdaj dokazal, da nikoli ni imel rad mene.

Z nahbrtnikom na ramenih, vozovnico InterRail v žepu in s solzami v očeh odhajam. Za nekaj časa se poslavljam od vas in grem v svet. Odhajam žalostna. 

Povabljena sem bila na piknik. Prišla sem lačna, zelo lačna. Tam zagledam cel kup ljudi, ki jedo. Ne jedo, prav bašejo se. S samimi dobrotami. In seveda pričakujem, da bodo nekaj dali tudi meni. Potem mi s prepolnimi usti začnejo govoriti … Ti se sploh ne zavedaš, kako zelo srečna si, da si lahko lačna. Ni težava v nas, ki ti ne privoščimo niti grižljaja. Težava je v tem, da ti ne znaš ceniti svoje lakote. Nauči se ceniti svojo lakoto. Ko ti bo to uspelo, se boš počutila čudovito. Ter se veselo bašejo naprej. Kajpak se mi ne bodo pridružili pri stradanju, kajti oni zelo dobro vedo, da je veliko lepše biti sit kot lačen.

Zakaj potem tega ne rečejo? Veste, jaz veliko raje vidim, da mi tisti, ki mi ne dajo dobrot z ražnja, po pravici povedo, da mi jih ne dajo, ker želijo vse pojesti sami. Ker vem, če nič drugega, so vsaj iskreni. In ko jih vprašam, zakaj tudi oni niso raje lačni, ampak tlačijo v svoja usta vse, kar jim pride pod roke, mi lepo razložijo, da si oni pač hrano zaslužijo, ker so boljši, jaz pa si je ne zaslužim, ker sem slabša.

V resnici nisem bila povabljena na piknik, pa tudi jedi z ražnju me niso mikale. Bila pa sem lačna, lačna ljubezni. In siti, ki mene lačne niso hoteli razumeti, so mi razlagali, kako čudovito srečna moram biti. Če bi bila takšna kot oni, bi si morala potihem želeti, da je bilo mleto meso, ki so ga pekli na ražnju, pokvarjeno. In bodo naslednjih nekaj dni preživeli na stranišču. Vendar nisem takšna kot oni.

Če nič drugega bi morala biti srečna zato, ker sem zdrava. Tudi o tem so me obvestili, medtem ko so se basali z dobrotami, meni pa je krulilo v želodcu. In brez skrbi, zelo dobro se zavedam, da mi je kjerkoli lepše kot v bolnišnici. Vendar pa … Če bi v življenju bili samo zdravi in nič drugega kot zdravi, bi vam to bilo dovolj? Vzemimo, da je zdravje kruh in voda. Če sta kruh in voda dovolj, zakaj si ljudje potem na kruh mažejo nutello, margarino, marmelado? Ker je okus boljši, mar ne? In zakaj je to tako težko priznati? Zakaj namesto tega raje tistemu, ki je zgolj kruh, razlagajo, da je okus isti, ko vendarle vsi vemo, da ni? In ko končno tudi ti prineseš svoj kozarec nutelle, ti navržejo, da tvoja ni tista prava, da okus ni pravi in da ti je ne bodo pomagali odpreti, ker ti bo tako ali tako samo škodovala.

Veste, jaz veliko raje vidim, da mi tisti, ki si na kruh mažejo nutello, po pravici povedo, da je kruh z nutello boljši kot tisti brez nje ter da se zavedajo, kako zelo srečni so, ker se lahko sladkajo in da razumejo, kako težko je meni gristi trd kruh. Ker vem, če nič drugega, so se vsaj potrudili razumeti, kako mi je.

Sit lačnega lahko razume. Če sit ni samo sit, ampak je tudi človek. Očitno je dandanes laže biti sit, kot biti človek.

In brez zamere, lačni smo kdaj tudi jezni.

Vstopiš v nakupovalno središče in pred teboj se znajde cel niz trgovin. Vse mamijo in kar kličejo tvoje ime. Stopiš v prvo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. V tej trgovini ni več ničesar zanimivega. Stopiš v drugo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. Stopiš v tretjo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. Enako s četrto, peto, šesto … Kaj ima vse to opraviti z ljubeznijo? Razložili so mi, da je danes to ljubezen. In ko se ozrem okoli sebe, ne morem, da ne bi opazila, da mnogi tako razmišljajo. V vsaki trgovini vzamejo tisto najbolj mikavno in gredo naprej. Pogosto tudi do blagajne ne stopijo, ampak s polnimi rokami vrečk preprosto stopijo skozi izhodna vrata in se ne zmenijo za glasno piskanje alarma.  In vendar … Ljudje nismo trgovine. To pa ni ljubezen. Ljubezen je nekaj povsem drugega, vse kaj drugega kot preračunljivost.

Dala sem svojo igrivost. Dala sem svojo nagajivost. Dala sem svojo iskrivost. Dala sem svojo navihanost. Dala sem svojo ljubkost. Dala sem svoj optimizem. Dala sem svojo dobro voljo. Dala sem svoj smeh. Dala sem vse, kar sem imela. Na koncu sem na dlan položila tudi svoje srce in ga dala. V mojo dlan je segla druga dlan, vendar je to bil stisk rok v slovo. Srce, ki je ležalo na dlani, je strto začelo krvaveti. Tisti, ki ti vzamejo vse, ne želijo vzeti tvoje žalosti. Iščejo drugo igrivost, drugo nagajivost, drugo iskrivost, drugo navihanost, drugo ljubkost, drugi optimizem, drugo dobro voljo, drugi smeh. Nihče ne mara žalostnih ljudi.

Nekoč smo vsi verjeli in potem se je zgodilo življenje. Danes nas verjame veliko manj. In mnogi, ki danes še vedno verjamejo, mogoče že jutri ali pojutrišnjem ne bodo več verjeli. V ljubezen. Tisto pravo, ki se nikoli ne konča. Ki se ne konča niti takrat, ko eno izmed src preneha biti in se preseli nekam daleč, od koder se še nihče ni vrnil nazaj. Tisto pravo, ki jo opeva Adi Smolar v pesmi Daleč je za naju pomlad. Danes stara sva in siva, pozna se težko breme let. Postala sva tako ranljiva, mnogo prehiter je za naju svet. Najine poti so kratke, le redkokdaj še greva kam. Vedno skupaj, vedno sama, ona vse je, kar imam. Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen. Daleč, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam.” In ko bil jaz fant sem njen. Daleč, daleč je za naju pomlad, mi za mladostjo je hudo. A ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo.

Kako lepo je, da sva se spoznala in skupaj skozi življenje šla … Zakaj ne znamo skupaj hoditi po poti življenja? Zakaj drug drugemu mečemo polena pod noge? Zakaj se spotikamo, odrivamo s poti in porivamo v blato, grmičevje, polno trnja? Zakaj, ko bi se lahko imeli radi? Nekoč smo vsi verjeli in potem se je zgodilo življenje. Življenje, v katerem izveš, da ljubezen umre. Da ljubezen lahko ubijejo trma, ego, sebičnost, predsodki, trava, ki je menda na drugi strani plota vedno bolj zelena.

Moja roka v tvoji roki. Danes, ko je moja roka lepa, brez gub, brez žil, z dolgimi in rdeče nalakiranimi nohti. Moja roka v tvoji roki. Nekoč. Ko moja roka ne bo več lepa, ko bo polna gub in žil, dolgi in rdeče nalakirani nohti pa bodo samo še spomin. Moja roka v tvoji roki. Čez petdeset let bi rada gledala v tvoj zguban in utrujen obraz in ti rekla: »Ti, moj princ, si najlepši princ od vseh princev tega sveta.« Ker gledala bi te z ljubeznijo in ljubezen bi te naredila najlepšega tudi, ko to mogoče res več ne bi bil.

V mojem srcu je toliko ljubezni, vendar moja roka vedno omahne v prazno. Njegove ni. Iščem jo. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Ni je. Moja roka vedno omahne v prazno.

Rada bi znova verjela. V ljubezen. Tisto pravo, ki se nikoli ne konča. Ki se ne konča niti takrat, ko eno izmed src preneha biti in se preseli nekam daleč, od koder se še nihče ni vrnil nazaj.

Četudi se rana morebiti nekega dne resnično zaceli, brazgotina gotovo ostane za vedno. V brazgotino so vtkani spomini na bolečino, ki jo je povzročilo slovo nekoga, ki si ga imel najraje na vsem svetu. Bila sva si vse, danes si nisva nič. Bil je moja prva misel, ko sem se zbudila in moja zadnja misel, preden sem zaspala. In to je ostal vse do danes. Čeprav ga ni več, še vedno živi v mojem srcu in v mojih spominih. Še vedno čutim njegovo roko v svoji, še vedno čutim njegove prste v svojih laseh, še vedno vidim njegove oči, ki gledajo samo mene. Vendar njega ni več ob meni. Ne želim ga izpustiti iz srca, ne želim ga izpustiti iz spominov. Če ga izpustim, bo odšel za vedno. Jaz pa bi tako rada še kdaj videla njegov nasmeh. Tako rada bi še kdaj zrla v njegove oči. Tako rada bi ga še kdaj poljubila.

Jezna sem na ves svet. Jezna sem tudi na Boga, v katerega sploh ne verjamem. Jezna sem, tako zelo sem jezna. Nekdo mi ga je namreč vzel. Njega, ki ga imam še danes najraje na vsem svetu. Čeprav vem, da bi morala biti jezna nanj. Kajti on je tisti, ki je odšel. On je tisti, ki mi je ukradel nasmehe, poglede in poljube. Vendar se nanj ne morem jeziti. Ne nanj. Ne zares. Kajti v mojih očeh je on še vedno najčudovitejši. In če se kdaj jezim nanj, če kdaj pomislim kaj slabega o njem, sem potem še bolj jezna nase in mislim, da sem jaz tista, ki je zares slaba. Ker mu delam krivico. Ker mi nikakor ne pride iz riti v glavo, da je on tisti, ki je meni storil krivico. Kajti tega, kar je on naredil meni, jaz ne bi naredila niti svojemu najhujšemu sovražniku.

Kot se nekoč ni mogel nagledati navihane, igrive in zabavne nagajivke, tako danes sploh ne želi videti žalostne, zagrenjene in razočarane cmere. Jaz pa sem še vedno tista ista, ki ga ima tako zelo rada. Tista, ki si vsak dan zastavlja samo eno vprašanje … Kaj se mu tako slabega naredila, da je on moral to narediti meni?

In še nagradno vprašanje za vse, ki niste obupali nad menoj in me še vedno berete. Tistega, ki bo prvi ugotovil, čigava je rita s fotografije, peljem na kavo. V kolikor živi predaleč, pa mu kavo pošljem po pošti.

Norost je znova in znova početi eno in isto stvar in pričakovati drugačne rezultate, je rekel Einstein. Torej je po Einsteinu to, kar počnem jaz, norost. Ko vedno znova zastavljam eno in isto vprašanje, na katerega odgovora ni in ni. Ker mi ga tisti, ki odgovor edini pozna, ne želi dati. Ker misli, da si ga ne zaslužim. Ker misli, da mi odgovora ni dolžan. Jaz pa še naprej vztrajam, ker brez njegovega zato na svoj zakaj ne uspem najti miru. Kajpak jaz smem svoje vedenje opisati tudi kot norost. Če tako želim. Priznam pa, da se mi precej dvigne pisker, ko preberem podobno nesramno opazko od kakšnega forumaša. Psihologija vendar ni kuhanje zelenjavne juhe, prepoznavanje duševnih stanj ni enako sestavljanju lego kock. Od kod vendar pravica ljudem, da upajo na podlagi nekaj prebranih knjig tipa Dr. Phil delati analizo nekogaršnjega duševnega stanja?

Vendar norost ni samo moje zastavljanje enega in istega vprašanja. Norost je tudi, da za svoj občutek ujetosti vedno kriviš tistega drugega in ga zato tudi zapustiš. Ko vendar ti občutki nimajo prav nič opraviti s tistim drugim in so vedno samo odraz tvojih strahov. Kajti ti ostajaš isti in rezultat ne more biti drugačen. Norost je venomer pričakovati, da bo tisti drugi popoln. Tudi tukaj bo rezultat vedno enak, popolnega partnerja namreč ni. In največja norost je venomer misliti, da boš lahko do zadnje podrobnosti predvidel vse, kar naj bi se ti zgodilo v življenju. Kajti rezultat bo vedno enak. Stvari bodo šle svojo pot in ti boš moral oditi, kajti ta pot se seveda ne bo sklada z načrtom, ki si ga naredil v glavi. Če naj bi človek nehal znova in znova početi eno in isto stvar v pričakovanju drugačnih rezultatov, bi moral premagati sebe. To pa je vedno najtežje.

Pred pol leta bi, priznam, s precejšnjo nestrpnostjo brala besedila, ki ji zdaj sama pišem. Verjetno zato, ker bi v teh ljudeh videla odsev sebe. Ker bi mi takšna besedila odsevala nekaj, kar sem tudi sama, zdaj je to očitno, skrivala v sebi, vendar tega za nobeno ceno ne bi priznala. Priznam, ne bi imela usmiljenja. Kajti usmiljenje do drugega se začne v izkušnji lastne bede. Šele zdaj, ko se zavedam lastnih šibkosti, jih lahko razumem pri drugih. On na svojo srečo in na mojo žalost izkušnje lastne bede nima. In zato ne more razumeti, kako zelo majhen se počutiš, ko nekoga prosiš samo to, naj ti odgovori na eno vprašanje. Kako zelo majhen, ko ti nekdo, ki ti je nekoč bil pripravljen dati vse, ne želi dati ničesar več. Kako zelo majhen, ko imaš občutek, da si ničesar več niti ne zaslužiš. Res zelo majhen.

In končno, na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar, divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali! Vzlic hladnemu jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel ljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju! Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se je zagledal v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi.

V Zali - Ivan Tavčar

Popolnoma mokra, premočena do kože, sem se vrnila s sprehoda s štirinožnim prijateljem. Ki žal ni moj, četudi sva postala velika prijatelja. Imam še štirinožno prijateljico, ki jo sprehajam. Tudi ona žal ni moja. Počutim se kot v pesmi Life for rent. Well I deserve nothing more than I get, cos nothing I have is truly mine. Mogoče ne boste razumeli, zakaj si ne kupim svojega štirinožnega prijatelja, če si ga tako zelo želim. Odgovor na to vprašanje boste našli v objavi z naslovom Polna skleda. Zame eno in povsem samo bi »skleda« lahko bila prevelika. In če bi jaz čez eno leto ugotovila, da ne morem več, da temu nisem kos, bi nekdo trpel. Nekdo, ki si tega ne bi zaslužil.

Ko zdaj skozi okno gledam dež, ki še vedno pada, se sprašujem, ali je res tisto, kar govorijo. Da si človek lahko zaželi vse in to tudi resnično dobi, če le dovolj verjame. Bo nehalo deževati, če si bom to zaželela in bom v to dovolj verjela? Se bo on vrnil, če si bom to želela in bom v to dovolj verjela? Ne dvomim, da jih je kar nekaj že precej sitih mojega spletnega stokanja o njem. In da bi me kdo izmed njih z velikim veseljem poslal v kakšno delavnico na temo odvisnosti od odnosov. Če sem iskrena, imam že kar alergijo na besedno zvezo odvisnost od odnosov. Vsi, ki bi radi zveneli učeno, dandanes »operirajo« s tem pojmom. Kot ne bi poznali nobenega drugega. Ljubim te, ker te potrebujem, je odvisnost. Potrebujem te, ker te ljubim, je ljubezen. Mar ti »učeni« ljudje svetujejo, naj nikogar ne ljubimo, da ga ne bomo potrebovali? Mar ti »učeni« ljudje mislijo, da bi morali nehati ljubiti istega trenutka, ko začnemo potrebovati nekoga, ki se je odločil, da nas ne potrebuje več? Ko prebiram »modrosti učenih amaterjev«, se mi zazdi, da je težava v ljubezni. Vendar ni, težava je v pomanjkanju ljubezni. Ni pomembno, kako globoko tiči težava, kako brezupen je pogled nanjo, kako zapletena je zmešnjava, kako velika je napaka, če bi mogli dovolj ljubiti, bi jo rešili.

Če imaš nekoga resnično rad, ga boš imel rad tudi takrat, ko ga ne bo več ob tebi. Če imaš lahko rad samo tistega, ki je ob tebi, boš nekega dne spoznal, da imaš lahko rad vsakogar. Da sploh ne izbiraš. Da je dovolj, da je nekdo, kdorkoli pač že, ob tebi. Upam, da ne bom zvenela preveč učeno, če napišem, da to potem ni ljubezen, ampak strah pred samoto. Mene samote ni strah. In če ne morem biti s tistim, ki ga ljubim, sem veliko raje sama, kot da bi bila z nekom, ki ga ne ljubim ter bi si morala vsak dan prigovarjati, da ga imam rada. Jaz ne potrebujem moškega, ker moram imeti nekoga ob sebi, potem pa, da bo vse še toliko lepše, celo reč osmislim z ljubeznijo. Jaz potrebujem tistega, ki sem ga vzljubila, ampak ga nisem potrebovala. Če bom kdaj vzljubila nekoga zato, ker ga bom potrebovala, bo to moj osebni poraz in dokaz moje nemoči, da na tem svetu preživim tudi sama.

Dam ga v usta, sežem po vžigalniku, ga prižgem, sedem za mizo in lahko začnem … Če sem povsem iskrena, še vedno ne vem, o čem bom pisala. Najbolje, da kar o sebi. Četudi se več ne poznam. Ko grem mimo ogledala, raje pogledam stran. Ker se ne želim videti. Če se po naključju zmotim in v ogledalu uzrem svojo podobo, potem ne jokam več samo za njim, ampak tudi za seboj. Saj vem, pretiravam v pestovanju lastne ljubezenske žalosti. Kakor da bi sebi in svetu skušala pokazati, kako resnično velika je bila moja izgubljena ljubezen, kako zelo sem ga imela rada. In vendar … Zdi se mi, kot da sem hodila po neskončno široki poti. Zatopljena v svoje misli sploh nisem opazila, da mi nekdo prihaja naproti. Neznanec me je ogovoril in ker mu je klepet očitno ugajal, mi je predlagal, da bi po tej neskončno široki poti hodila skupaj. Najprej mi je bilo neprijetno, kajti nisem pričakovala, da bom imela sopotnika. Nekako sem se navadila biti sama s svojimi mislimi. Vendar sem ga vzljubila. Z vsem srcem. In ko sem povsem verjela, da bova to pot do konca prehodila skupaj, mi je povedal, da me zapušča in da moram naprej sama.  S solzami v očeh sem zrla vanj. Nenehno sem se ozirala za njim. Gledala sem, ali se bo obrnil. Ali se bo vrnil. Jokala sem za njim. Za njim, ki je bil vedno manjši in manjši. Kajti bil je vedno dlje. Zdaj je samo še ena majhna pika na obzorju. In vendar moja žalost ostaja velika kot obzorje. Žalostna sem, ker sem ga ljubila iskreno in z vsem svojim bitjem. Njega. Prav njega. In samo njega. Dam ga v usta, sežem po vžigalniku, ga prižgem, vstanem s stola, samo še “objavi”  pritisnem in končala sem.

Redko mi kakšna debata dvigne pisker, ampak tista o moškemu in njegovemu pet centimetrov dolgemu »korenjaku« mi resnično je. Predvsem pa debate, ki so tej sledile. Kajti menda imamo ženske, ki se zmrdujemo na petcentimetrskimi »velikani«, jame in brezna. In menda je izjemno grdo, če takšnega moškega zgolj zaradi »nepomembne malenkosti« zapustiš. Ker on je tako dobrega srca in to naj bi bilo mnogo pomembnejše od velikosti njegovega spolnega uda. Poleg jame in brezna zagovornik moških pravic navrže tudi to, da se večina žensk sploh ne pogleda v ogledalo. Tako grde naj bi namreč bile, da si kaj več od petih centimetrov sploh ne zaslužimo.

Jame, brezna in še grde smo? Ne razumem, zakaj bi nekdo v tako izobličena bitja sploh hotel dajati svojega »korenjaka«. Po takšnih izjavah sploh lahko govorimo o dobrem srcu? Smo ženske res nesramne, če iskreno povemo, da nam pet centimetrov ni dovolj? Mar to res pomeni, da imamo med nogami jame in brezna? Če sodimo po raziskavah, potem povprečen spolni ud povprečnega moškega meri šestnajst centimetrov. Je res grdo nečemu, kar je celih enajst centimetrov pod povprečjem, reči, da je majhno? Je ženska, ki moškega zapusti po takšnem, zanjo izjemno neprijetnem, odkritju, zares nesramna?

Priznam, da takšnih težav nimam. Če mi je moški všeč, ga takoj na drugem, tretjem zmenku vprašam, ali je bila mati narava do njega velikodušna in kako zelo. Če kakšen ne pove in govori “saj boš videla”, “sama se boš prepričala” in podobno, ga preprosto pretipam. Preverim, preden pride do kakršnegakoli čustvenega zapletanja. Ker se nikoli ne želim znajti v dilemi, ali je zavoljo dobrega srca vredno trpeti pomanjkanje v obliki majhnega tiča. Kar se mene tiče, ni vredno. Kajti dobrota je, kakor zadnje čase opažam, hudo minljiva reč. Majhen tič pa žal ostane.

Še enkrat se bom vrnila k užaljenosti, do katere pride, če ženska moškemu reče, da je njegov premajhen. Kajti s tem mu menda naredi veliko krivico. Kolikokrat moški prečrta žensko že na prvi pogled, ker ima zanj premajhno oprsje, preveliko zadnjico, prekratke lase ali kaj podobnega? In ji s tem seveda ne naredi krivice. Me nismo užaljene? Nas ne zaboli, ko nismo dovolj dobre? So moški res toliko bolj občutljiva bitja, da je z njimi treba delati v rokavicah in se pač žrtvovati zanje? In kje so meje tega žrtvovanja? Zavoljo dobrega srca je potrebno prenašati izjemno majhnega tiča in posledično tudi slab seks? Zavoljo dobrega srca je treba prenašati polulano straniščno školjko? Zavoljo dobrega srca je treba razumeti, da bi jim bodo po pomivanju posode odpadle roke? In da si potem, ko so jim roke že odpadle, kajpak ne morejo skuhati kosila? In po vsem tem, kar prenesemo zavoljo njihovega dobrega srca, je potrebno tudi razumeti, da je tista, v katere jamo ali brezno je povsem po naključju in brez kakšrnegakoli namena padel, zgolj prijateljica? Ko se ženski končno odprejo oči, ugotovi, da je vse te pomankljivosti prenašala zavoljo dobrote, ki je, kot sem napisala, minljiva. Ostal je majhen tič.

Drage moje dame, če hočete velikega, si vzemite velikega. Veliko je velikih. Moji so vsi veliki. Ker prej preverim.

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je nekoč davno zapisal Tavčar. Nam je res? Prav vsem? Nekaterim že, vsem gotovo ne. Komu je v pogubo? In kdo so tisti, ki jim ni? Kdo so tisti, ki jim je ljubezen dala, ni pa jim vzela? Oni vedo nekaj, česar jaz ne vem? Kakšno skrivnost? Premišljujem, da bi morala postati akrobatka, kajti ljubezen se mi vse bolj zdi hoja po tanki vrvi. Če ljubiš preveč, ni v redu. Če ljubiš premalo, tudi ne. Če si izjemno pozoren in ljubeč, si partnerju nadležen. Če si premalo pozoren in vzdržan, ga zanemarjaš in boš kmalu slišal, da ga nimaš rad. Je res potrebno ves čas loviti ravnotežje? Je tolikšno merjenje in tehtanje sploh še ljubezen? Mar ni to samo še preračunljivost? Je ljubezen res lahko preračunljiva? Mar nista razum in ljubezen zakleta sovražnika? Nam res mora biti v čast, da smo bolj ljubili, kot pa smo bili ljubljeni? Je ljubezen res želja, da je drugi srečen? Mar ne ljubimo, če srečo želimo tudi sebi? Bomo res uzrli ljubezen, če bomo gledali z ljubeznijo? Ko pa prepogosto uzremo hrbet ljubljene osebe. Je ljubezen, ki je lahko umrla, sploh bila ljubezen? Je v ljubezni res privlačen samo začetek in zato ljudje tako radi pogosto pričenjajo znova? Je v ljubezni beg edina zmaga? Je ljubezen res tista, ki ti da veliko moč? Ali pa so najmočnejši tisti, ki zmorejo nadzirati čustva in preračunljivo v sebi zatreti ljubezen? Je res, da ti nihče ne more biti tako zelo tuj kot človek, ki si ga nekoč ljubil? Pravijo, da se ljubezen rodi, živi in umre v očeh. Od tod verjetno solze. Solze, ki ostajajo, ko ničesar drugega več ni.

Ste tudi vi opazili, da samo dejstvo, da ste iz trgovine prinesli čudovito stvarco, ki ste jo predhodno pošteno in ponavadi tudi drago plačali, ni nobeno jamstvo, da bo ta reč tudi delala? Stvari preprosto ne delajo, kot bi morale. Ali pa sploh ne delajo.

Moji prijateljici je včeraj crknil mobilec, ki ga je kupila pred tremi tedni. Gre za eno izmed najboljših znamk mobilnih telefonov. Od prvega dne se je prižigal in ugašal. Bug v softwaru.

Pred dvema mesecema sem si kupila mp3 plejer. Imela sva nekaj prijetnih sprehodov, zdaj pa že nekaj tednov leži na klavirju in čaka, da ga odnesem na servis. Preprosto se več ne prižge. Verjetno bug v softwaru.

In moj mobilni telefon. Vsi pravijo, da je to najboljša znamka. Jaz pravim, da je najslabša. Ker tega mobilca, ki je bil dražji od povprečnega televizorja, vsakih nekaj mesecev nesem na servis. Ker se preprosto neha prižigati, še prej pa na prihajajoče težave opozarja z brisanjem sporočil, fotografij, posnetkov. Neštetokrat so na servisu izbrisali software in ga znova naložili. Zdaj znova trokira. Bug v softwaru.

Očitno je povsod okoli mene epidemija bugov v softwaru. Pred nekaj dnevi mi je moj ljubljeni razložil, da njegov hardware deluje, vendar je prišlo do buga v softwaru. Serviserja za mobilca sem uspela najti. Za mp3 plejer tudi. Zdaj iščem serviserja, ki bo mojemu ljubljenemu naložil nov software.

In še nasvet vsem bralcem mojega bloga. Ko domov prinesete kakšno čudovito stvarco, ne pozabite shraniti garancije in računa. Izkušnje kažejo, da ju boste potrebovali.

Vedno sem najraje hodila na počitnice v mesto na sotočju Donave in Save. Celodnevno šopingiranje, zvečer visenje po lokalih v Strahinjića Bana (ulici, ki je sicer znana kot Silikonska dolina), ob koncu tedna pa nogometne tekme … Preden sem se zjutraj opravila “ropat” trgovine, sva se z bratrancem usedla za mizo ter kadila in kadila in kadila. Ko se je teta skozi dimno zaveso prebila do naju, je samo ponavljala: “Pušite, samo vas dvoje pušite. Još malo i nećete znati kako se zovete.” Kako mi je ime, še vedno vem, ampak moje matematične sposobnosti pa so tako oslabele, da je mogoče skrajni čas, da neham kaditi in si na glavo nakopljem kakšno bolj zdravo odvisnost.

Ob popolni odsotnosti dobrih novic me je Bog (v katerega danes verjamem, za jutri bom pa še videla) razveselil z dvema. V eno dobro novico sem se v petek zvečer dobesedno zaletela, ko sem na Petrolovi bencinski črpalki kupovala cigarete in kokakolo. Drugo dobro novico mi je poslal po polovičkah, polovičko v soboto, polovičko v nedeljo. Ampak seštevanje je prepustil meni, in hudič, moji zakajeni blond možgani so potrebovali celih 36 ur, da se jim je posvetilo.

Dejstvo, da je 1+1=2 in da je 2+2=4 mi v resnici nič prav dosti ne pomaga, ampak nekaj ur bom pa dobre volje. Tudi to je nekaj. Brez skrbi, sodnik bo kmalu znova piskal ofsajd.

Včeraj sem izvedela, da nisem nič. V bistvu sem “ti nisi nič” slišala že pred meseci, ampak včeraj sem prvič občutila, kaj pomeni biti nič. Tako dolgo si že razbijam glavo, kako je mogoče, da te nekdo dviguje do nebes, potem pa potlači v blato. In kot vedno je zadeva rešljiva samo s citatom mojega preljubega Dennyja Crana. ‘’What do you mean? Did something happen? Was I in the room when it happened?’’ Ker res ne vem, kaj se je zgodilo. In res ne vem, ali sem bila zraven, ko sem iz vse postala nič.