Četudi se rana morebiti nekega dne resnično zaceli, brazgotina gotovo ostane za vedno. V brazgotino so vtkani spomini na bolečino, ki jo je povzročilo slovo nekoga, ki si ga imel najraje na vsem svetu. Bila sva si vse, danes si nisva nič. Bil je moja prva misel, ko sem se zbudila in moja zadnja misel, preden sem zaspala. In to je ostal vse do danes. Čeprav ga ni več, še vedno živi v mojem srcu in v mojih spominih. Še vedno čutim njegovo roko v svoji, še vedno čutim njegove prste v svojih laseh, še vedno vidim njegove oči, ki gledajo samo mene. Vendar njega ni več ob meni. Ne želim ga izpustiti iz srca, ne želim ga izpustiti iz spominov. Če ga izpustim, bo odšel za vedno. Jaz pa bi tako rada še kdaj videla njegov nasmeh. Tako rada bi še kdaj zrla v njegove oči. Tako rada bi ga še kdaj poljubila.

Jezna sem na ves svet. Jezna sem tudi na Boga, v katerega sploh ne verjamem. Jezna sem, tako zelo sem jezna. Nekdo mi ga je namreč vzel. Njega, ki ga imam še danes najraje na vsem svetu. Čeprav vem, da bi morala biti jezna nanj. Kajti on je tisti, ki je odšel. On je tisti, ki mi je ukradel nasmehe, poglede in poljube. Vendar se nanj ne morem jeziti. Ne nanj. Ne zares. Kajti v mojih očeh je on še vedno najčudovitejši. In če se kdaj jezim nanj, če kdaj pomislim kaj slabega o njem, sem potem še bolj jezna nase in mislim, da sem jaz tista, ki je zares slaba. Ker mu delam krivico. Ker mi nikakor ne pride iz riti v glavo, da je on tisti, ki je meni storil krivico. Kajti tega, kar je on naredil meni, jaz ne bi naredila niti svojemu najhujšemu sovražniku.

Kot se nekoč ni mogel nagledati navihane, igrive in zabavne nagajivke, tako danes sploh ne želi videti žalostne, zagrenjene in razočarane cmere. Jaz pa sem še vedno tista ista, ki ga ima tako zelo rada. Tista, ki si vsak dan zastavlja samo eno vprašanje … Kaj se mu tako slabega naredila, da je on moral to narediti meni?

In še nagradno vprašanje za vse, ki niste obupali nad menoj in me še vedno berete. Tistega, ki bo prvi ugotovil, čigava je rita s fotografije, peljem na kavo. V kolikor živi predaleč, pa mu kavo pošljem po pošti.

Norost je znova in znova početi eno in isto stvar in pričakovati drugačne rezultate, je rekel Einstein. Torej je po Einsteinu to, kar počnem jaz, norost. Ko vedno znova zastavljam eno in isto vprašanje, na katerega odgovora ni in ni. Ker mi ga tisti, ki odgovor edini pozna, ne želi dati. Ker misli, da si ga ne zaslužim. Ker misli, da mi odgovora ni dolžan. Jaz pa še naprej vztrajam, ker brez njegovega zato na svoj zakaj ne uspem najti miru. Kajpak jaz smem svoje vedenje opisati tudi kot norost. Če tako želim. Priznam pa, da se mi precej dvigne pisker, ko preberem podobno nesramno opazko od kakšnega forumaša. Psihologija vendar ni kuhanje zelenjavne juhe, prepoznavanje duševnih stanj ni enako sestavljanju lego kock. Od kod vendar pravica ljudem, da upajo na podlagi nekaj prebranih knjig tipa Dr. Phil delati analizo nekogaršnjega duševnega stanja?

Vendar norost ni samo moje zastavljanje enega in istega vprašanja. Norost je tudi, da za svoj občutek ujetosti vedno kriviš tistega drugega in ga zato tudi zapustiš. Ko vendar ti občutki nimajo prav nič opraviti s tistim drugim in so vedno samo odraz tvojih strahov. Kajti ti ostajaš isti in rezultat ne more biti drugačen. Norost je venomer pričakovati, da bo tisti drugi popoln. Tudi tukaj bo rezultat vedno enak, popolnega partnerja namreč ni. In največja norost je venomer misliti, da boš lahko do zadnje podrobnosti predvidel vse, kar naj bi se ti zgodilo v življenju. Kajti rezultat bo vedno enak. Stvari bodo šle svojo pot in ti boš moral oditi, kajti ta pot se seveda ne bo sklada z načrtom, ki si ga naredil v glavi. Če naj bi človek nehal znova in znova početi eno in isto stvar v pričakovanju drugačnih rezultatov, bi moral premagati sebe. To pa je vedno najtežje.

Pred pol leta bi, priznam, s precejšnjo nestrpnostjo brala besedila, ki ji zdaj sama pišem. Verjetno zato, ker bi v teh ljudeh videla odsev sebe. Ker bi mi takšna besedila odsevala nekaj, kar sem tudi sama, zdaj je to očitno, skrivala v sebi, vendar tega za nobeno ceno ne bi priznala. Priznam, ne bi imela usmiljenja. Kajti usmiljenje do drugega se začne v izkušnji lastne bede. Šele zdaj, ko se zavedam lastnih šibkosti, jih lahko razumem pri drugih. On na svojo srečo in na mojo žalost izkušnje lastne bede nima. In zato ne more razumeti, kako zelo majhen se počutiš, ko nekoga prosiš samo to, naj ti odgovori na eno vprašanje. Kako zelo majhen, ko ti nekdo, ki ti je nekoč bil pripravljen dati vse, ne želi dati ničesar več. Kako zelo majhen, ko imaš občutek, da si ničesar več niti ne zaslužiš. Res zelo majhen.

Še ena skodelica instant kave. In še ena skodelica instant duhovnosti, katere načela samoizpolnitve in samorazvoja me bodo pripeljala do nivoja božanske razsvetljenosti. Naj v skodelico namesto sladkorja stresem nekaj gnosticizma. Potem bosta zlo in trpljenje, ki naj bi bila samo privid, posledica nevednosti, ki jo je mogoče premagati s pravim spoznanjem, za vedno izginila. Tisti, ki me že dolgo berete, gotovo veste, da je to napisano z veliko sarkazma. Vendar vseeno berite dalje. V tem trenutku bi si zavrtela otožno pesem in potočila kakšno solzo. Vendar ne, avtosugestivni luzerji, prodajalci megle, blef guriji v svojih knjigah svetujejo drugače. Ponavljati si moram, da sem neznansko srečna, kajti sije sonce in ptički prepevajo. Spremenila bom svoj miselni tok in uspeh bo tukaj. Prav gotovo? Postavimo nekoga, ki je računalniško nepismen, pred računalnik in mesec dni si bo eno uro na dan pred ugasnjenim računalnikom ponavljal: “Jaz znam uporabljati računalnik.” Morda veste, kaj se bo zgodilo, ko bo ta nekdo po enem mesecu prižgal računalnik? Ne, ponavljanje očitno ne bo zadostovalo. Trpljenje bo treba premagati s pravim spoznanjem. Vendar moje ne bo prišlo skozi razodetje od zgoraj. Pravo spoznanje je, da smisla življenja sploh ni treba iskati.

Iskati je treba izgubljeno srečo, radost in igrivost. Kajti srečen, radosten in igriv človek se nikoli ne bo spraševal o smislu življenja. Zakaj bi se? Takšna vprašanja si ljudje zastavljajo, ko padejo v brezno trpljenja in obupa. Iskanje smisla življenja je le beg pred dejansko, resnično težavo. Iskanje smisla življenja je samo še dodaten izziv, ki ste si ga povsem sami zadali. V tej uganki ne obstaja samo vaše življenje ali samo moje življenje, temveč eno skupno življenje. In jaz naj odkrivam smisel tega celotnega, skupnega univerzalnega življenja? Jaz naj se ukvarjam s popolnoma nemogočim izzivom? Ne, ne bom se ukvarjala z resničnimi težavami, ampak bom reševala popolnoma nesmiselne? Če mi uspe znova najti srečo, radost in igrivost, bo vprašanje smisla življenja postalo popolnoma nepomembno.

Za vse tiste, ki pa vseeno mislijo, da človek brez smisla življenja ne more živeti, ena kitica iz pesmi skupine Zmelkoow. Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži.

Kar nekaj mesecev so mi novodobni guruji, prepričani v pravilnost svoje instant duhovnosti, pisali in govorili, da sem sama kriva za vse, kar se mi je slabega zgodilo. Da sem nesrečo priklicala nase s tem, da ne poznam smisla svojega življenja. Zato sem se lotila raziskovanja. Instant duhovnost ne bi nosila takšnega imena, če ne bi ponujala istant rešitev. In tako sem zelo hitro našla to tako imenovano pot do sreče. Samo na nekaj vprašanj je potrebno odgovoriti. Če verjamete. Jaz, priznam, ne.

1. Kdo sem in kaj sem? Mar kdo na to vprašanje ne zna odgovoriti? Mar res obstajajo ljudje, ki ne vedo, kdo so in kaj so? Če ne veste, kdo ste, odprite denarnico in izvlecite ven kakšen dokument. Mogoče dobite namig. Če ne veste, kaj ste, je resnično žalostno, da ne poznate človeka, s katerim živite vse svoje življenje. 2. Kaj me veseli? Mar so ljudje, ki tega ne vedo? 3. Kaj naj počnem v življenju? Vam je dolgčas? Očitno res, če zastavljate trapasta vprašanja. 4. Je moja pot pravilna? Kam bi radi prišli, na Mars? Mar ne bi raje hodili, kot da stojite na križišču in se od tod do večnosti odločate, po kateri poti boste šli? Mar res mislite, da boste kdaj prispeli na cilj, če se boste nenehno spraševali, ali ste na pravi poti in se vračali nazaj na križišče? 5. Kako naj pravilno ravnam v situacijah? Ljudje zelo dobro vemo, kaj je pravilno in kaj napačno. Filozofiranje na to temo je samo iskanje izgovorov za napačno ravnanje. 6. Kako naj začnem in vztrajam? Imate mar težave z neodločnostjo? Stvar je zelo preprosta. Če resnično veste, kdo ste, kaj ste, kaj vas veseli, kaj bi radi počeli v življenju, po kateri poti želite hoditi, potem ne boste imeli težav pri tem, da bi začeli. In tudi ne boste imeli težav pri tem, da bi vztrajali. 7. Kaj je smisel mojega življenja? Kar pege dobim, ko preberem to vprašanje. Kakšen smisel pa naj bi moje življenje imelo? Mar to mora biti nekakšen višji smisel? Ker berem, da nekateri smisli niso dovolj imenitni in potemtakem ne prinašajo sreče. Mar res moram biti tako polna sama sebe in misliti, da sem bila poklicana na ta svet, da bom ta svet tudi reševala? Je to pot do sreče? Ne, nisem tako polna same sebe in tega ne mislim. Zato pa vem, da sem tista, ki bo s teboj stala sredi ognja in se ne bo odmaknila. Kajti to je zame veličina človeka. Vendar bodi tudi ti velik in tudi ti stoj z menoj sredi ognja ter se ne odmakni. V mojih očeh te bo to naredilo velikega. Očitno smisel življenja vidim v tem, da daješ in prejemaš ljubezen. V tem, da si srečen in osrečuješ ljudi okoli sebe. V tem, da se ljudje lahko zanesejo nate in da se ti lahko zaneseš nanje. Kajpak bi novodobni guruji dejali, da to ni in ne more biti smisel življenja. In potem sem spet tam, kjer sem začela. Pri svojem smislu življenja, ki ni dovolj imeniten, da bi prinašal srečo. Mislim, da bi bilo bolje, če bi spila instant kavo.

In končno, na suhi veji, s katere se odpira pogled v globoki dol, zbudi se gozdne perutnine vladar, divji petelin, prevzet od sladke ljubezni, ki je kakor vsemu svetu vladarica tudi njemu. Po svoje zapoje večno pesem o ljubezni, toda če je nisi že prej čul, te pesmi, ne zaslišiš je v tihem logu, nego samo meniš, da padajo kje na trd kamen kaplje z mokrega vejevja. In takrat je resnično krasno v stari Zali! Vzlic hladnemu jutru se ogreje lovcu kri v žilah. Po temni lozi stopa, komaj kroti srce in skoro dihati si ne upa, samo da bi zalezel ljubljeno ptico, ki je od strasti in ljubezni slepa in gluha, in to tudi proti nevarnosti in smrtonosnemu orožju! Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako mladeniču, ki se je zagledal v cvetoči obraz cvetočemu dekletu, tako ptici na zelenem vrhu, pojoči pesem ljubezni in vabeči grahasto družico na svatbo v prvi pomladi.

V Zali - Ivan Tavčar

Popolnoma mokra, premočena do kože, sem se vrnila s sprehoda s štirinožnim prijateljem. Ki žal ni moj, četudi sva postala velika prijatelja. Imam še štirinožno prijateljico, ki jo sprehajam. Tudi ona žal ni moja. Počutim se kot v pesmi Life for rent. Well I deserve nothing more than I get, cos nothing I have is truly mine. Mogoče ne boste razumeli, zakaj si ne kupim svojega štirinožnega prijatelja, če si ga tako zelo želim. Odgovor na to vprašanje boste našli v objavi z naslovom Polna skleda. Zame eno in povsem samo bi »skleda« lahko bila prevelika. In če bi jaz čez eno leto ugotovila, da ne morem več, da temu nisem kos, bi nekdo trpel. Nekdo, ki si tega ne bi zaslužil.

Ko zdaj skozi okno gledam dež, ki še vedno pada, se sprašujem, ali je res tisto, kar govorijo. Da si človek lahko zaželi vse in to tudi resnično dobi, če le dovolj verjame. Bo nehalo deževati, če si bom to zaželela in bom v to dovolj verjela? Se bo on vrnil, če si bom to želela in bom v to dovolj verjela? Ne dvomim, da jih je kar nekaj že precej sitih mojega spletnega stokanja o njem. In da bi me kdo izmed njih z velikim veseljem poslal v kakšno delavnico na temo odvisnosti od odnosov. Če sem iskrena, imam že kar alergijo na besedno zvezo odvisnost od odnosov. Vsi, ki bi radi zveneli učeno, dandanes »operirajo« s tem pojmom. Kot ne bi poznali nobenega drugega. Ljubim te, ker te potrebujem, je odvisnost. Potrebujem te, ker te ljubim, je ljubezen. Mar ti »učeni« ljudje svetujejo, naj nikogar ne ljubimo, da ga ne bomo potrebovali? Mar ti »učeni« ljudje mislijo, da bi morali nehati ljubiti istega trenutka, ko začnemo potrebovati nekoga, ki se je odločil, da nas ne potrebuje več? Ko prebiram »modrosti učenih amaterjev«, se mi zazdi, da je težava v ljubezni. Vendar ni, težava je v pomanjkanju ljubezni. Ni pomembno, kako globoko tiči težava, kako brezupen je pogled nanjo, kako zapletena je zmešnjava, kako velika je napaka, če bi mogli dovolj ljubiti, bi jo rešili.

Če imaš nekoga resnično rad, ga boš imel rad tudi takrat, ko ga ne bo več ob tebi. Če imaš lahko rad samo tistega, ki je ob tebi, boš nekega dne spoznal, da imaš lahko rad vsakogar. Da sploh ne izbiraš. Da je dovolj, da je nekdo, kdorkoli pač že, ob tebi. Upam, da ne bom zvenela preveč učeno, če napišem, da to potem ni ljubezen, ampak strah pred samoto. Mene samote ni strah. In če ne morem biti s tistim, ki ga ljubim, sem veliko raje sama, kot da bi bila z nekom, ki ga ne ljubim ter bi si morala vsak dan prigovarjati, da ga imam rada. Jaz ne potrebujem moškega, ker moram imeti nekoga ob sebi, potem pa, da bo vse še toliko lepše, celo reč osmislim z ljubeznijo. Jaz potrebujem tistega, ki sem ga vzljubila, ampak ga nisem potrebovala. Če bom kdaj vzljubila nekoga zato, ker ga bom potrebovala, bo to moj osebni poraz in dokaz moje nemoči, da na tem svetu preživim tudi sama.

Dam ga v usta, sežem po vžigalniku, ga prižgem, sedem za mizo in lahko začnem … Če sem povsem iskrena, še vedno ne vem, o čem bom pisala. Najbolje, da kar o sebi. Četudi se več ne poznam. Ko grem mimo ogledala, raje pogledam stran. Ker se ne želim videti. Če se po naključju zmotim in v ogledalu uzrem svojo podobo, potem ne jokam več samo za njim, ampak tudi za seboj. Saj vem, pretiravam v pestovanju lastne ljubezenske žalosti. Kakor da bi sebi in svetu skušala pokazati, kako resnično velika je bila moja izgubljena ljubezen, kako zelo sem ga imela rada. In vendar … Zdi se mi, kot da sem hodila po neskončno široki poti. Zatopljena v svoje misli sploh nisem opazila, da mi nekdo prihaja naproti. Neznanec me je ogovoril in ker mu je klepet očitno ugajal, mi je predlagal, da bi po tej neskončno široki poti hodila skupaj. Najprej mi je bilo neprijetno, kajti nisem pričakovala, da bom imela sopotnika. Nekako sem se navadila biti sama s svojimi mislimi. Vendar sem ga vzljubila. Z vsem srcem. In ko sem povsem verjela, da bova to pot do konca prehodila skupaj, mi je povedal, da me zapušča in da moram naprej sama.  S solzami v očeh sem zrla vanj. Nenehno sem se ozirala za njim. Gledala sem, ali se bo obrnil. Ali se bo vrnil. Jokala sem za njim. Za njim, ki je bil vedno manjši in manjši. Kajti bil je vedno dlje. Zdaj je samo še ena majhna pika na obzorju. In vendar moja žalost ostaja velika kot obzorje. Žalostna sem, ker sem ga ljubila iskreno in z vsem svojim bitjem. Njega. Prav njega. In samo njega. Dam ga v usta, sežem po vžigalniku, ga prižgem, vstanem s stola, samo še “objavi”  pritisnem in končala sem.

Neko nedeljo pred petindvajsetimi leti sem se pri kosilu stegnila proti veliki skledi, ki je bila polna zeljnate solate. Ne vem, zakaj, ampak v tistem trenutku sem se odločila, da hočem solato, ki je bila namenjena celi družini, pojesti sama. Oče mi je govoril, da je skleda prevelika, jaz pa premajhna in da nikoli vase ne bom uspela spraviti toliko zelja. Seveda ga nisem poslušala. Vztrajala sem pri svojem in še naprej veliko skledo vlekla k sebi. Prav, je rekel oče, ampak če jo vzameš, boš pojedla do konca. Brez težav, sem odvrnila.

Pol ure pozneje se je izkazalo, da ne bo šlo brez težav. Izkazalo se je, da sploh ne bo šlo. Da je imel moj oče povsem prav. Kajti moj želodček je bil poln, v skledi pa bilo še veliko zelja. Ne morem več, sem rekla. Vstala sem od mize in odhitela proti svoji sobi. Stoj, je rekel oče. Vrni se. Sedela boš za mizo, dokler ne poješ do konca. In tako je mala Žogca do sedmih zvečer z očetom sedela za mizo in počasi grizljala zelje. Ko sem končno izpraznila skledo, mi je oče rekel naslednje. Preden grabiš stvari k sebi, razmisli, ali niso morda prevelike zate. In če rečeš, da boš nekaj naredila, potem to tudi naredi. Če se boš kot otrok naučila nositi odgovornost za svoje besede in dejanja, boš to znala tudi kot odrasla.

Takrat se mi je oče zdel izjemno krut, ampak danes vem, da je njegovo vztrajanje bilo vzgojno. In bi si želela, da bi kaj podobnega nekoč davno naredil še kakšen drug oče. Če bi komu drugemu nekoč davno bilo tako slabo od zelja, bi mogoče v življenju malo bolje razmislil, ko bi k sebi vlekel “polno skledo”, za katero bi bil moral vedeti, da je ne bo mogel “pojesti”. Kajti jaz sem njega večkrat opozorila, da bi “skleda” utegnila biti prevelika zanj, kar je zavrnil enako, kot sem jaz to zavračala pred petindvajsetimi leti. In bi bil mogoče vedel, da če rečeš, da boš nekaj “pojedel”, potem je prav, da to resnično tudi narediš.

Tudi pozneje v življenje sem kdaj k sebi povlekla “preveliko skledo”, vendar nikomur ni bilo treba vpiti za menoj, naj se vrnem in pojem do konca. Sama sem ostala pri mizi in vztrajala, dokler “skleda” ni bila prazna.

Redko mi kakšna debata dvigne pisker, ampak tista o moškemu in njegovemu pet centimetrov dolgemu »korenjaku« mi resnično je. Predvsem pa debate, ki so tej sledile. Kajti menda imamo ženske, ki se zmrdujemo na petcentimetrskimi »velikani«, jame in brezna. In menda je izjemno grdo, če takšnega moškega zgolj zaradi »nepomembne malenkosti« zapustiš. Ker on je tako dobrega srca in to naj bi bilo mnogo pomembnejše od velikosti njegovega spolnega uda. Poleg jame in brezna zagovornik moških pravic navrže tudi to, da se večina žensk sploh ne pogleda v ogledalo. Tako grde naj bi namreč bile, da si kaj več od petih centimetrov sploh ne zaslužimo.

Jame, brezna in še grde smo? Ne razumem, zakaj bi nekdo v tako izobličena bitja sploh hotel dajati svojega »korenjaka«. Po takšnih izjavah sploh lahko govorimo o dobrem srcu? Smo ženske res nesramne, če iskreno povemo, da nam pet centimetrov ni dovolj? Mar to res pomeni, da imamo med nogami jame in brezna? Če sodimo po raziskavah, potem povprečen spolni ud povprečnega moškega meri šestnajst centimetrov. Je res grdo nečemu, kar je celih enajst centimetrov pod povprečjem, reči, da je majhno? Je ženska, ki moškega zapusti po takšnem, zanjo izjemno neprijetnem, odkritju, zares nesramna?

Priznam, da takšnih težav nimam. Če mi je moški všeč, ga takoj na drugem, tretjem zmenku vprašam, ali je bila mati narava do njega velikodušna in kako zelo. Če kakšen ne pove in govori “saj boš videla”, “sama se boš prepričala” in podobno, ga preprosto pretipam. Preverim, preden pride do kakršnegakoli čustvenega zapletanja. Ker se nikoli ne želim znajti v dilemi, ali je zavoljo dobrega srca vredno trpeti pomanjkanje v obliki majhnega tiča. Kar se mene tiče, ni vredno. Kajti dobrota je, kakor zadnje čase opažam, hudo minljiva reč. Majhen tič pa žal ostane.

Še enkrat se bom vrnila k užaljenosti, do katere pride, če ženska moškemu reče, da je njegov premajhen. Kajti s tem mu menda naredi veliko krivico. Kolikokrat moški prečrta žensko že na prvi pogled, ker ima zanj premajhno oprsje, preveliko zadnjico, prekratke lase ali kaj podobnega? In ji s tem seveda ne naredi krivice. Me nismo užaljene? Nas ne zaboli, ko nismo dovolj dobre? So moški res toliko bolj občutljiva bitja, da je z njimi treba delati v rokavicah in se pač žrtvovati zanje? In kje so meje tega žrtvovanja? Zavoljo dobrega srca je potrebno prenašati izjemno majhnega tiča in posledično tudi slab seks? Zavoljo dobrega srca je treba prenašati polulano straniščno školjko? Zavoljo dobrega srca je treba razumeti, da bi jim bodo po pomivanju posode odpadle roke? In da si potem, ko so jim roke že odpadle, kajpak ne morejo skuhati kosila? In po vsem tem, kar prenesemo zavoljo njihovega dobrega srca, je potrebno tudi razumeti, da je tista, v katere jamo ali brezno je povsem po naključju in brez kakšrnegakoli namena padel, zgolj prijateljica? Ko se ženski končno odprejo oči, ugotovi, da je vse te pomankljivosti prenašala zavoljo dobrote, ki je, kot sem napisala, minljiva. Ostal je majhen tič.

Drage moje dame, če hočete velikega, si vzemite velikega. Veliko je velikih. Moji so vsi veliki. Ker prej preverim.

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je nekoč davno zapisal Tavčar. Nam je res? Prav vsem? Nekaterim že, vsem gotovo ne. Komu je v pogubo? In kdo so tisti, ki jim ni? Kdo so tisti, ki jim je ljubezen dala, ni pa jim vzela? Oni vedo nekaj, česar jaz ne vem? Kakšno skrivnost? Premišljujem, da bi morala postati akrobatka, kajti ljubezen se mi vse bolj zdi hoja po tanki vrvi. Če ljubiš preveč, ni v redu. Če ljubiš premalo, tudi ne. Če si izjemno pozoren in ljubeč, si partnerju nadležen. Če si premalo pozoren in vzdržan, ga zanemarjaš in boš kmalu slišal, da ga nimaš rad. Je res potrebno ves čas loviti ravnotežje? Je tolikšno merjenje in tehtanje sploh še ljubezen? Mar ni to samo še preračunljivost? Je ljubezen res lahko preračunljiva? Mar nista razum in ljubezen zakleta sovražnika? Nam res mora biti v čast, da smo bolj ljubili, kot pa smo bili ljubljeni? Je ljubezen res želja, da je drugi srečen? Mar ne ljubimo, če srečo želimo tudi sebi? Bomo res uzrli ljubezen, če bomo gledali z ljubeznijo? Ko pa prepogosto uzremo hrbet ljubljene osebe. Je ljubezen, ki je lahko umrla, sploh bila ljubezen? Je v ljubezni res privlačen samo začetek in zato ljudje tako radi pogosto pričenjajo znova? Je v ljubezni beg edina zmaga? Je ljubezen res tista, ki ti da veliko moč? Ali pa so najmočnejši tisti, ki zmorejo nadzirati čustva in preračunljivo v sebi zatreti ljubezen? Je res, da ti nihče ne more biti tako zelo tuj kot človek, ki si ga nekoč ljubil? Pravijo, da se ljubezen rodi, živi in umre v očeh. Od tod verjetno solze. Solze, ki ostajajo, ko ničesar drugega več ni.