Danes je za veliko Slovencev velik dan, praznik. V mnogih domovih so na mizi pirhi, potica, šunka in vse drugo, kar na današnji dan sodi zraven. Moj zajtrk bo drugačen. Jedla bom jogurt. Tudi moje kosilo ne bo praznično. S prijateljico bova šli v kitajsko restavracijo na kislo-pekočo juho. In meni to povsem ustreza, kajti zame je to povsem običajen dan. Tudi jaz imam rada jajčka, ampak tista druga. V katerih se ne skriva kokošje, ampak človeško življenje. In, zanimivo, ne moti me, če niso pobarvana.

Vendar priznam … Četudi nisem verna, bi letos in vsa naslednja leta z veseljem pripravila tako velikonočni zajtrk kot velikonočno kosilo. Ne zato, ker bi verjela v tisto, kar naj bi pomenil današnji dan. Vse to bi naredila zaradi tistega, kar je meni pomenila ljubezen do nekoga, ki verjame v tisto, kar naj bi pomenil današnji dan. Kajti tako kot nekateri verjamejo v Boga, jaz verjamem v ljubezen. Vsaj verjela sem. Danes zahvaljujoč njemu ne verjamem več. In nikoli več nobenemu moškemu ne bom verjela, da me ima resnično rad. Kajti nikoli ne bom mogla pozabiti, kako je on od enih do drugih velikonočnih praznikov … Ni samo pogazil vseh obljub, ki mi jih je dajal, da bi si pridobil mojo brezmejno ljubezen. Danes se celo posmehuje meni in temu, da sem mu verjela. Vendar resnično sem. Verjela sem njemu. In verjela sem, da globoko verni ljudje tega, da bodo z nekom ostali do smrti, imeli z nekom družino, otroke … Verjela sem, da globoko verni ljudje tega ne govorijo kar tako. Tjavendan. Da bi v tistem trenutku dobili, kar želijo. Razmišljala sem o tem, da bi mu poslala sporočilo in mu zaželela lepe praznike. Vendar sem se odločila, da tega ne storim. Zakaj bi mu kvarila veselo vzdušje s tem, da bi ga spominjala na to, da je na ta dan, kot vse druge dni, prav zaradi njega in njegovih dejanj nekdo izjemno žalosten?

Zato v Boga verjamem še manj kot lani. Zato ne verjamem več v ljubezen. In zato so zame lepe besede in obljube samo nekaj, kar gre skozi eno uho noter ter takoj skozi drugo ven. Še vedno pa imam rada jajčka. Vsem, ki praznujejo, pa želim lepe praznike!

Ne, ne bom pisala o strastni noči z obdarjenim lepotcem. To resnično ni takšna zgodba. Takšne zgodbe dama v teoriji zadrži zase. V praksi pa jih pove svojim najboljšim prijateljicam, s katerimi potem reveža “secira” do vsake najmanjše podrobnosti. To je zgodba o najboljšem in najdražjem jogiju, ki sem ga uspela najti v ljubljanskih trgovinah. Čakala sem ga ter ga na koncu tudi dočakala. In uspelo mi je!!! Spala sem celih pet ur. Vem, sliši se malo, ampak … Ko imaš za seboj tri mesece prejokanih in neprespanih noči, ko ure in ure gledaš v strop ter ugotavljaš, kaj si naredil narobe, četudi veš, da nisi naredil prav nič narobe … Ko veš, da prav nič ni bilo prav in ni moglo biti prav. Ko veš, da bi ti lahko bil popolnoma drugačen človek, ki bi vse delal popolnoma drugače … Na koncu bi se zgodilo povsem enako. Kajti konec je bil napisan, še preden se je zgodil začetek. In vsi moji poskusi, da ga spremenim, so bili zaman.

Če sem naredila kaj lepega, sem bila tista slaba. Če sem naredila kaj slabega, sem bila tista slaba. In če slučajno nisem naredila ničesar, so si nekaj izmislili in sem prav tako bila tista slaba. Ko so me včeraj skoraj pribili na križ zaradi ene besede, ki jo pogosto v telefonskem sporočilu napišem materi, očetu, prijateljicam (lahko si mislite, da prav sporna ne more biti), sem vedela, da bo vedno, ampak res vedno, našel nekaj, da mi dokaže, da sem jaz tista, ki je kriva. … In res sem se več mesecev počutila krivo. Zakaj? Ker sem ga imela rada in sem mu želela samo dobro, njemu, sebi, obema. Ker sem želela rešiti najino ljubezen. V bistvu pa je z njegove strani šlo samo za sprenevedanje. Sprenevedanje, s katerim je šel včeraj tako daleč, da je postalo že skrajno žaljivo. Za moja čustva in za mojo inteligenco. In sem si lahko rekla samo še … On ima mene za norca. Da bi pred drugimi izpadel frajer, me je napadel zaradi povsem nedolžne malenkosti, medtem ko je zadnje mesece, kajpak skrivoma,  z velikim veseljem … Ne, ne bom, ker to resnično ni takšna zgodba. In to v resnici sploh ni pomembno. Kot nisem pomembna jaz. Pomembno je, da on izpade frajer. Ne, po tej knjižni predlogi filma več snemala ne bom. Ugašam kamere, fajront. Z veseljem še kdaj, z istim igralcem. Vendar nikoli več s takšnim scenarijem. S takšnim scenarijim nikoli več. Niti enega kadra. Ob ugašenih kamerah bom mogoče tudi spala. Ali pa zaradi novega jogija. Saj je vseeno, samo da spim.

Ko se je v petek na Kanalu A začela druga sezona resničnostnega šova Big Brother, so se na spletu, pa tudi sicer, ljudje takoj razdelili na dve skupini. Prva skupina je komaj čakala, da bo lahko tri mesece spremljala neznance, ki so se iz samo njim znanega razloga nastavili kameram. Druga skupina pa se zgraža nad prvo skupino. In kot bo prva skupina obirala stanovalce Big Brotherja in ugotavljala, kako je narobe s temi ljudmi. Tako bo druga skupina obirala prvo skupino in ugotavljala, kaj je narobe s temi ljudmi, da lahko gledajo takšno neumnost. Skratka, vsi bomo opravljali. Le da nekateri tega ne bomo delali z držo moralne vzvišenosti. Jaz zase lahko napišem … Gledala bom in ne bo me sram. Opravljala bom in me tudi ne bo sram. In zakaj naj bi me bilo?

Ko sem lani spremljala šov Big Brother, so me tisti iz druge skupine spraševali, ali imam preveč časa. Ne, nisem ga imela. Kajti vedno imam premalo časa. Predvidevam, da bom letos poslušala enaka vprašanja. Tudi letos imam premalo časa. Ampak ker ne gledam Razočaranih gospodinj, Zdravnikove vesti ali po domače Doktorja Housa, Grde račke, Trenj, Preverjeno, Dnevnika, 24 ur, As ti tud not padu, Spet doma … Mogoče prav zato imam čas, da gledam Big Brother, medtem ko nekateri tega ne utegnejo.

Prav tako so me tisti iz prve skupine spraševali, kako me lahko zanimajo takšne neumnosti. In ko sem z njimi čvekala o neumnostih, ki so mene zanimale, njih pa sploh ne … Vedno znova sem ugotovila, da o teh neumnostih ne vedo veliko manj od mene, ki sem jih redno in zavzeto spremljala.

Zakaj sem lani gledala resničnostni šov Big Brother in ga bom letos tudi? Ne, ne zanima me, kaj imajo stanovalci pametnega povedati. Še manj me zanima, kakšne naloge jim bo naložil Big Brother in kako jih bodo opravili. In nisem ena izmed tistih, ki komaj čakajo, da se bo kdo slekel ali seksal pred kamero.

Uživala bom, ko se bodo prepirali, opravljali, noreli, spletkarili in počeli vse tisto, kar tudi sicer počnemo ljudje, vendar to prikrivamo. Stanovalci hiše Big Brother tega naslednje tri mesece ne bodo mogli prikriti. In prav zato mi bodo zanimivi. Kot bi, priznam, z zanimanjem preverila, ali so tisti, ki se nad njimi najbolj zgražajo, resnično tako zelo moralno vzvišeni tudi v dejanjih, ne samo v besedah. Ampak žal bodo kamere kazale samo teh trinajst.

Ko začneš govoriti in pisati o današanji mladini, si verjetno že star.  Zahojen. Za časom. Mladi bi gotovo uporabili kakšno bolj sočno besedo. Zase ne mislim, da sem stara. Prav nasprotno. Zdi se mi, da sem v najlepših letih. In ko jih gledam v mestu, v lokalih, v trgovinah … Verjemite mi, ne želim biti njihovih let.

K pisanju te objave sta me spodbudili dekleti, ki sta v Mercatorju stali za menoj v vrsti. To bi lahko bili lepi dekleti. Ali pa vsaj ljubki. Vendar nista bili ne lepi in ne ljubki. Zakaj? Ker gojita slog, kateremu jaz pravim “trudim se biti čim bolj grda”. Ena je imela pol las modrih, pol rdečih. Druga je imela vijolične lase. Obojemu bi prej kot lasje lahko rekla slama. Obe sta v imela eno rinko v nosu in še eno na ustnici. Oblečeni sta bili kot klošarki. Vendar verjetno nista revni, to je gotovo zdaj moderno. Bili sta jezni, zelo jezni. Na očeta, mamo, sošolke, neke tipe, na ves svet. Nihče ju ne razume.

In kaj sta kupili? Vsaka tri pločevinke piva. Vsaka en liter cenenega vina. In vsaka en liter ponaredka koka-kole, verjetno za mešanje. S plenom sta se verjetno odpravili na prvo klopico. Kjer sta vse to spili in tožili o tem, kako ju nihče ne razume in ju nihče nima rad.

Očitno so to res neki drugi časi. Očitno je današnja mladina res drugačna.

V mojih časih smo dekleta želela biti oblečena čim bolj ženstveno. Kakšne vojaške jakne, razvlečeni puloverji in umazane kavbojke. Oprijete majice in kiklice, to smo imele rade. Trudile smo se imeti čim lepšo pričesko. Ne predstavljam si, da bi kakšna nalašč na glavi imela kup vijolične slame. In kupovanje cenenega vina v trgovini ter popivanje na klopicah? Nikoli. Tudi me nismo imele denarja. Če se dobro spominjam, so mi starši za izhode dali ravno toliko, da sem lahko plačala vstopnino za diskoteko in si kupila eno bacardi kolo. Plesale smo, plesale in plesale. Ne predstavljam si, da bi noči preživljale na klopici s steklenico vina v roki. Pa smo ravno tako noč končale opite. Kajti vedno so se našli prijazni mladeniči, ki so brhkim mladenkam bili pripravljeni plačati pijačo.

Vendar bistvo naših večerov in noči ni bilo spiti čim več alkohola. Pomembno je bilo čim več plesati. Spoznavati nove ljudi. In zapeljevati luštne fante.

Velikokrat jih vidim v mestu. V parku Zvezda, v parku nasproti železniške postaje. Mlada dekleta. S steklenicami vina ali vodke v rokah. Zanemarjenega videza, polne rink in odsotnega pogleda. In si mislim … Mar ni škoda vaše mladosti?

Ampak zdaj so drugi časi. Današnja mladina gotovo misli, da ve več. In da se zabava mnogo bolje, kot smo se nekoč mi.

Ste tudi vi opazili, da samo dejstvo, da ste iz trgovine prinesli čudovito stvarco, ki ste jo predhodno pošteno in ponavadi tudi drago plačali, ni nobeno jamstvo, da bo ta reč tudi delala? Stvari preprosto ne delajo, kot bi morale. Ali pa sploh ne delajo.

Moji prijateljici je včeraj crknil mobilec, ki ga je kupila pred tremi tedni. Gre za eno izmed najboljših znamk mobilnih telefonov. Od prvega dne se je prižigal in ugašal. Bug v softwaru.

Pred dvema mesecema sem si kupila mp3 plejer. Imela sva nekaj prijetnih sprehodov, zdaj pa že nekaj tednov leži na klavirju in čaka, da ga odnesem na servis. Preprosto se več ne prižge. Verjetno bug v softwaru.

In moj mobilni telefon. Vsi pravijo, da je to najboljša znamka. Jaz pravim, da je najslabša. Ker tega mobilca, ki je bil dražji od povprečnega televizorja, vsakih nekaj mesecev nesem na servis. Ker se preprosto neha prižigati, še prej pa na prihajajoče težave opozarja z brisanjem sporočil, fotografij, posnetkov. Neštetokrat so na servisu izbrisali software in ga znova naložili. Zdaj znova trokira. Bug v softwaru.

Očitno je povsod okoli mene epidemija bugov v softwaru. Pred nekaj dnevi mi je moj ljubljeni razložil, da njegov hardware deluje, vendar je prišlo do buga v softwaru. Serviserja za mobilca sem uspela najti. Za mp3 plejer tudi. Zdaj iščem serviserja, ki bo mojemu ljubljenemu naložil nov software.

In še nasvet vsem bralcem mojega bloga. Ko domov prinesete kakšno čudovito stvarco, ne pozabite shraniti garancije in računa. Izkušnje kažejo, da ju boste potrebovali.

Vedno sem najraje hodila na počitnice v mesto na sotočju Donave in Save. Celodnevno šopingiranje, zvečer visenje po lokalih v Strahinjića Bana (ulici, ki je sicer znana kot Silikonska dolina), ob koncu tedna pa nogometne tekme … Preden sem se zjutraj opravila “ropat” trgovine, sva se z bratrancem usedla za mizo ter kadila in kadila in kadila. Ko se je teta skozi dimno zaveso prebila do naju, je samo ponavljala: “Pušite, samo vas dvoje pušite. Još malo i nećete znati kako se zovete.” Kako mi je ime, še vedno vem, ampak moje matematične sposobnosti pa so tako oslabele, da je mogoče skrajni čas, da neham kaditi in si na glavo nakopljem kakšno bolj zdravo odvisnost.

Ob popolni odsotnosti dobrih novic me je Bog (v katerega danes verjamem, za jutri bom pa še videla) razveselil z dvema. V eno dobro novico sem se v petek zvečer dobesedno zaletela, ko sem na Petrolovi bencinski črpalki kupovala cigarete in kokakolo. Drugo dobro novico mi je poslal po polovičkah, polovičko v soboto, polovičko v nedeljo. Ampak seštevanje je prepustil meni, in hudič, moji zakajeni blond možgani so potrebovali celih 36 ur, da se jim je posvetilo.

Dejstvo, da je 1+1=2 in da je 2+2=4 mi v resnici nič prav dosti ne pomaga, ampak nekaj ur bom pa dobre volje. Tudi to je nekaj. Brez skrbi, sodnik bo kmalu znova piskal ofsajd.

Včeraj sem izvedela, da nisem nič. V bistvu sem “ti nisi nič” slišala že pred meseci, ampak včeraj sem prvič občutila, kaj pomeni biti nič. Tako dolgo si že razbijam glavo, kako je mogoče, da te nekdo dviguje do nebes, potem pa potlači v blato. In kot vedno je zadeva rešljiva samo s citatom mojega preljubega Dennyja Crana. ‘’What do you mean? Did something happen? Was I in the room when it happened?’’ Ker res ne vem, kaj se je zgodilo. In res ne vem, ali sem bila zraven, ko sem iz vse postala nič.

Od vseh velikih ljubezni sta mi ostali samo še dve. Tisti najbolj škodljivi, bi se gotovo strinjal vsak zdravnik.

Cigarete in koka-kola.

In če dobro pomislim, mi je na koncu ostalo tisto, kar je mogoče kupiti z denarjem. Vedno znova ugotavljam, da ima moj vzornik Denny Crane prav, pa četudi njegove izjave sprva zvenijo nesmiselno. ‘’As you get older your priorities change. You begin to realize what really matters. Money!’’

Queeni so peli Too much love will kill you every time!