Žogca v ofsajdu

PRIHAJAM TI NAPROTI

Vsa razbita,
kakor razpenjeni val na čereh;
vsa bleda,
kakor svetla luna v zimskih nočeh;
vsa ranjena in poteptana,
kakor bilka na stokrat prehojenih poteh;
vsa okrušena,
kakor skala, ki pada z vrha gora;
vsa raztresena,
kakor pesek na rečnih bregeh;
vsa tresoča in treptajoča,
kakor listje brez v vetru;
vsa nemočna,
kakor ranjena ptica v neurju;
vsa nemirna in temna,
kakor vihar na morju;
vsa izsušena in žejna,
kot razpokana zemlja v vročem poletju;
vsa potrta in uvela,
kot prerano utrgan cvet;
vsa potna in jokajoča,
vsa čuteča, hrepeneča in ljubeča
ti prihajam naproti,
da me sprejmeš v svoje naročje
in varen objem.
Objemi me!

Brigita Ramovž

SANJAM TE

Sanjam te
podnevi in ponoči.
V koraku vsakem v tihi noči
čakam tvoj pozdrav:
v senci vsaki bežni,
ki gre mimo mene,
vsak čas iščem tebe,
s pogledom tujcu v obraz,
pa najdem svoj poraz.

Sanjam te,
kako mi nežno
preko rame besede sladke šepetaš,
a ko obrnem se,
zagledam, da sem sama,
čisto sama jaz.

Sanjam te,
kako dotikaš se me z roko.
Preko lica drsijo
tvoji mehki prsti,
preko rame,
mojih jedrih prsi,
kjer v pričakovanje se
nabrekne bradavica,
bežijo preko popka utrdine,
toplega trebuha mehke okrogline,
drsijo tja do slasti,
sladke in topline …

A v izbruhu trepetanja
ostane mi le temna noč brez spanja,
sama žalostna spoznanja,
da sanjam te,
podnevi in ponoči,
da srce moje hrepeneče
ne najde druge sreče …
Zato te sanjam,
sanjam podnevi in ponoči.

Brigita Ramovž

V SLOVO

Ko odhajaš zdaj od mene v svet,
ne vem, kdaj, če se vrneš k meni spet,
dovoli mi izgovoriti teh nekaj še besed:

Rada te imam!

Naj le nekaj teh besed
zavežem v tvojo dušo,
kot popotniku popotnico v culo.
Vzemi jih s seboj.
Naj te spomin nanje greje toplo,
če te osamljenost v dušo
kdaj zebe hudo.

Pojdi, le pojdi zdaj,
časa, ko se povrneš,
veselim se že zdaj!

Brigita Ramovž

BRLOG PREBOLEVANJA

Ko jočem, jočem tebe.
Ko jočem od čebule,
so solze svetlejše.
Žolti spomini mi rišejo
nemir pod prste.
Tremor prve zaljubljenosti
sem prerasla
in zdaj se je podlo vrnil.

Kakor deklica velikih sanj
in velikih oči
sestopam z oblaka,
ki enkrat za spremembo res obstaja,
a ga moram zapustiti,
ker ni moj.

Stanovanje je brlog prebolevanja,
družbo mi ne delajo ne kikirikiji
ne alkohol
in tudi solze niso od čebule.
Svet ne ve zame,
ne more vame.
In jaz nočem vanj,
ker jočem tebe.

Lučka Zorko

ODHOD

Lahko grem samo onkraj
in pozabim.

Tako neznanske stvari
so se mi zgodile,
da niti ne morem jokati.

Odhajam.
Nimam sinov,
da bi maščevali mojo smrt.
Nimam hčera,
da bi žalovale,
ko bom zaprla usta.

Odhajam na konec doline,
ki ji pravimo življenje.

Rebeka Železnik - Meserko

NIKOLI ME NE NAJDEŠ

Nikoli me ne boš našel,
če me boš iskal
po zakotnih ulicah našega mesta.
Nikoli me ne boš našel,
če me boš iskal z očmi.
Skrila sem se.
Poišči me, če moreš.
Pod tvojim srcem sem.
Poišči me,
če zmoreš čutiti
ta košček svojega telesa.

Rebeka Železnik - Meserko

SKUŠNJA ZA ŽIVLJENJE

Jokajočega tešimo,
tišimo njegov smeh,
dokler se otrok
tolikanj ne zmojstri
v zatajevanju čustev,
da jih le še klecaje izraža.

Sčasoma razvodeni
njegovo nagonsko razločevanje
pristnih čustev od hlinjenih.
Tedaj pravimo, da je odrasel.

Pa se je le ranjen
zavlekel v svojo senco,
ki je ne bo zapustil vse do smrti.

Maja Razboršek

RANE

Rane.

Zadane z odprtimi,
zadobljene s priprtimi očmi.
Spričo vedno novih so duše razorane.

Rane.

Zadajam jih z brezbrižnostjo
in zlohotnostjo.
Na meni se razcvetajo
kot krivice, žalitve, zamere.
Združujejo se v socvetja,
skeleča in bohotna brez primere.

Rane.

Moje kot ustnice v vprašanje razprte,
tuje rane hoteno prezrte,
s kotičkom očesa opazovane.

Rane.

Bližje kot smo si,
bolj v živo so zadane.

Vsemu navkljub le malo je smrtnih,
večina jih dozori v nakazne spomine,
v pred pogledi skrbno prikrite brazgotine.

Rane.

Bližje kot smo si,
bolj v živo so zadane.

Maja Razboršek

VARIACIJE

Ljubila sem z upanjem,
nato z obupom,
tega zdaj ljubim brezupno.
Spala sem z njimi,
se z njimi smejala,
jokala sem zmerom na samem.
Beli lahti me spominjajo nanje,
božali so jih in poljubovali,
vpisovali ljubezenska znamenja vanje.
Beli lahti so se budili z njimi,
ta se zdaj zbuja sam,
sam je.
Ljubila sem zasoplo,
ljubila sem ljubeče,
tega zdaj ljubim žalostna od sreče.

Petra Kolmančič

NIKOLI NE BOŠ IZVEDEL

Nikoli ne boš izvedel,
koliko besed v meni
tiho zgovorjenih
namenjeno je tebi.
Nešteto lepih misli,
nešteto klicev,
nešteto upov, svetlih pesmi,
neraziskanih strahov,
tisoče obupov,
v besedah mojih,
v meni se rodi -
umre -
je v meni pokopano,
je v samem rojstvu
tiho poteptano …
Ker se bojim,
da te s hrepenenji presenetim,
da te z besedami preveč raznetim,
te prestrašim, ujezim …
Zato se raje vase skrijem,
sama sebe v svoje pesmi zlijem.

Brigita Ramovž

SAMOTA

Samota se nabira v meni.
Samota praznih src,
ko človek je ves strt,
umazan in zmečkan
kot gostinski prt.

V viharni bolečini
srce se je zdivjalo,
potem v samoti tihi
težko kot kamen obležalo.

Iz kota v kot
se zdaj sprehajam,
kot mrzel sem robot,
v samoti sama razgrajam
in se šopirim s kota v kot.

Iztrgala bi iz prsi
bedno to siroto,
izjokala si oči,
da bi želele si slepoto.

Marija Regali

LJUBEZNI

Rada bi te spet srečala,
Ljubezen.
Na eni mojih samotnih poti.
Že leta se vleče za mano sled,
ki družico ob sebi pogreša.

Zakaj ne prisedeš k mizi,
kjer drobim kruh osamelosti
in je vsaka jed plehka,
vino pa grenko od žolča?

Izogibaš ležišču se mojemu
v Hiši odpisanih.
Tam je zrak gost
od vzdihov po izgubljenem.

Nedoumljiva so tvoja pota,
Ljubezen.
Moja kri pa je težka
od zavisti
in žalosti,
ker si me pozabila.

Mila Kačič

SKOZI ŽIVLJENJE MNOGIH LJUDI GREŠ

Kaj puščaš za sabo?
Je brazda v rodovitni njivi
ali le izginula sled roke,
ki je skušala zadržati
nemirno reko?
Je plamen,
izpuhteli v dim?
Bela črta,
ki za nekaj trenutkov
ukradenih večnosti
preseka nebo?

Kaj daš,
ko vstopaš v njihova življenja?
Kaj vzameš?

Mila Kačič

KOT ČUDEŽ

Kot čudež
je dotik dveh kož.
Zaznava vonja,
ki je tudi tvoj vonj.
Divje vlečeš ga v nosnice,
da bi nikoli ne pozabil ga.

Dotik dveh kož
je kot združitev.
Je želja
in je potešitev.

Hujše je od same smrti,
ko se te ne dotakne
nihče več.

Mila Kačič

Ne, ne bo seksa. Mogoče se bodo streljali penali. Ups, po slovensko enajstmetrovke. Seksalo se ne bo. Kajti pravi moški bodo nocoj gledali nogomet. In pa, prepričana sem, tudi veliko žensk. Bodo Nemci prvaki četrtič ali Španci drugič?

Zgodovina je vsekakor na strani Elfa, kvaliteta brez dvoma na strani Furije. Španci so gotovo edina reprezentanca, ki je na EURO 2008 nihče ni nadigral. In čeprav težko rečem, da je v finalu evropskega prvenstva ena reprezentanca izrazit favorit, kajti slabo moštvo finala ne more doživeti na samem terenu, Španci so favoriti. Vendar bom jaz navijala za Nemce. Za tiste Nemce, katerih se nikoli ne sme odpisati. Pa četudi, če napovedi držijo, bodo nastopili brez kapetana Michaela Ballacka, ki je poškodovan. Odločitev o njegovem nastopu bodo Nemci sprejeli tik pred začetkom večernega finala. Na drugi strani tudi špansko moštvo ne bo popolno. Manjkal bo namreč prvi strelec letošnjega evropskega prvenstva David Villa.

Nekdanji angleški reprezentant Gary Lineker, ki si danes denar služi kot strokovni televizijski komentator, je pred leti izrekel slovite besede, za katere Španci upajo, da se pred finalno tekmo evropskega prvenstva v nogometu ne bodo uresničile. “Nogomet je preprosta igra. 22 moških se devetdeset minut podi za žogo, na koncu pa so Nemci vedno tisti, ki zmagajo,” so bile misli Linekerja, ki ni bil daleč od resnice.

Kdorkoli bo na koncu slavil, želim dobro in predvsem orgazmično tekmo.

ČAKAM TE

Čakam te, prisluškujem miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer …
O, leta dolgo te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje …
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

Ivan Minatti

KER BOM LJUBLJENA

Vseeno mi je,
ko se prelivam vate,
čez svet upanj in travnih biljk,
ne bo me zmanjkalo
za sanje, ki si te jemljejo,
ko božaš lunin odsev
na jezeru samote.

Utopljena sva globoko v duši,
v najlepše od najlepšega,
zato mi je vseeno
za včerajšnje sončne travnike,
ko sem bila trdnejša,
danes pa sem krhka in ranljiva.

Spet bom tvoja
in ti se boš prelival vame
kot najnežnejša resničnost
iz sveta, ki ga hranim samo zate.
Vseeno mi je,
če se moja biljka zlomi,
če bom ljubljena bolj
od ljubezni same.

Nevenka Klemenc

JAZ

Vsa moja predrznost
me reže na koščke,
misli brazgotinijo po duši,
ljubezen je tako lep privid,
rada bi ji bila podobna …

Res sem samo iluzija
v lastnem življenju.
Z zaljubljenim jazom,
izmučeno moralo
in daljnim spominom na telo.

Nevenka Klemenc

BOLJ ČUTIM KOT VIDIM

Bolj čutim kot vidim,
da mi drsi.
Blato se mi lepi na podplate,
na roke, na lase.
Spotikam se.
Prava hribovska pot
z ilovico in kamenjem.

Za mano se smejejo tisti,
ki gredo navzgor
in še ne vedo,
da se vsaka pot prevesi.
Objesten in privoščljiv smeh.
In potem samo navzdol.
Zmeraj niže se poveša glava,
zmeraj bolj negotov je korak,
zmeraj bolj temačno je.
Noge drhtijo
kot od strahu.

Neža Maurer

LJUBEZEN JE VSEMOGOČNA

Kdo naju gleda
iz dežele spominov
in nosi prekletstvo
včerajšnjega dne?

Kdo naju gleda
iz dežele prividov
in nama danes ponuja
navidezne zvezde?

Kdo naju vidi
v steklenem krogu ognja
in verjame v jutri?

Ljubezen je vsemogočna.

Nevenka Klemenc

LEPO TI JE BILO

Lepo ti je bilo tisti čas,
visoko sem te dvigovala
s svojo ljubeznijo.
Rada sem te imela kakor otrok,
ki nima strahov v svoji ljubezni.
Tekla sem za tabo,
nalovila sem ti svežih dihov
in ti jih prinesla polno naročje,
rekla sem metuljem in zvezdam,
da si
in vse okoli tebe je utripalo
od prijaznosti.

Lepo ti je bilo tisti čas,
visoko sem te dvigovala
s svojo ljubeznijo.
Pa si vedno zamahnil z roko
pred drugimi ljudmi,
vrgel moj smeh na tla,
razbil košček moje ljubezni.

A moja ljubezen,
ta moja ljubezen,
ni odhajala v nič,
ni se razbila v nič,
ne, odtekla je mirno
v svetla otroška srca.
Tam je nedotakljiva,
najvišja, najčistejša.

Vanja Strle

ZADNJA VITICA SE JE UTRGALA

Zadnja vitica se je utrgala
in vode me odnašajo.
Kje je roka, da me zadrži?
Vsi so odšli od reke,
stopili na breg
in postali drevesa.
S svojimi krošnjami
so si začrtali meje sveta.
Zdaj so zadovoljni.
Breg je videti lep,
a nič me ne veže nazaj.

Odhajam srečna.

Neža Maurer

RECI MI

Ne govori mi,
da so moje oči videti srečne,
kajti v kotičku se lesketa solza.

Ne govori mi,
da so moje ustnice nasmejane,
kajti že dolgo mi ni več do smeha.

Ne govori mi,
da si srečen,
kajti oba veva,
da lažeš.

Reci mi, da se je življenje
grdo poigralo z nama
in pritrdila ti bom.

Jerca Vučetič

NEKOČ SE BOM VRNIL

Nekoč se bom vrnil, kot vrne se vsak,
po mnogih bom bitkah že stari vojak.
Brez upov bom hodil in novih želja,
nihče ne bo vedel, kje bil sem doma.

Točaj mi bo stregel, ki bo še otrok,
peljala neznana bo ulica v krog.
Zaspalo bo mesto, ki moje več ni,
le v sanjah iskal bom še stare poti.

Srečal bom starko, ki mimo bo šla,
prisluhnil bom glasbi, ki gre do srca.
Spomin me bo ganil in čudni nemir,
velika bo luna in pel bo skovir.

Ljubezen umrla je tukaj nekoč,
ni več se vrnilo, kar vzela je noč.
Dišale so trave in mak je cvetel,
le s tabo do reke nihče ni več šel.

Feri Lainšček

BLODNJA

Tam v daljavi se riše obzorje.
Ozka črta, ki naju loči,
se zdi dosegljiva.

Bližam se ti.
Premagam vse trnove poti,
vse prepade.

Pred zadnjim klonem.
Vidim le še piko,
ki se oddaljuje.

Ti ostaneš.
Jaz odhajam.
Nimam moči, da premagam
še zadnji prepad.

Obzorje izgine.
In z njim tudi ti.
Moj čas se je iztekel.

Jerca Vučetič

KO BOM UMRLA

Ko bom umrla,
mi ne zatisni oči.
Videti hočem,
kako bo moje ime
viselo kot težka kaplja grenkobe
na tvojih ustnicah.

Zmeraj boš razpet
med mano
in neobdelanimi kamni.

Videti hočem
svojo mrtvo podobo
pokopano v tvojih očeh,
roko, ki bi rada zadržala
zamujene ure.

Nikar mi ne zatisni oči,
ko bom umrla,
da bom vsaj enkrat videla
tvojo žalost za mano.

Mila Kačič

NIČ VEČ TE NI

Nič več te ni,
a jaz še vsa dišim po tebi,
a jaz te vsega, vsega nosim v sebi,
da me boli.

In vse noči,
vse žalostne noči prečute,
ko dolge kakor leta so minute,
ihtim v dlani.

Zakrivam si oči,
da skrila solze sama bi pred sabo,
da utopila bi bridkost v pozabo,
a vsa sem brez moči.

Mila Kačič

NOŽ

Z nedolžnim obrazom
si položil v roke časa nož.
Gledaš blesk rezila.
Hladen je kot tvoje misli name.
Mirno preštevaš zareze,
pajčevino pod mojimi očmi.
In nisi kriv.

Jaz pa čutim,
kako nož drsi ob mojem obrazu
zmeraj niže
in kako se bo ustavi
na mojem vratu.
Ti pa še zmeraj ne boš
nič kriv.

Mila Kačič

PUSTI ME, DA VERUJEM

Kako so zbledele vse podobe,
ki so bolele v svoji neskončnosti,
da si lahko moj sen,
da me lahko božajo tvoje besede
in dosežejo tvoji poljubi …

Samo dovoliti je treba ljubezni,
da se ponovno rodi
v vsej svoji neobvladljivosti …
Tako cvetijo pomarančevci …

Izgubljam se v svojem
trganju od nesrečničnega,
objeta s telesi ritmov.
V duši samotne melodije
vedrim pred jezo bogov,
ker hočem svoje edino sonce.

Pusti me, da verjamem,
le tako sem lahko s teboj,
kadar me dušijo zvezdni meteži
in ne vem, kako bi ljubila bolj
od neskočne modrine.

Nevenka Klemenc

Si lahko predstavljate, kako je v eni minuti biti izstreljen na vrh sveta in v tej isti minuti biti porinjen v najglobljo luknjo tega istega sveta? Hrvaški reprezentanti skupaj s svojimi nazvestejšimi navijači to zelo dobro vedo, kajti zgodilo se jim je. Sinoči. Skesano moram napisati, da sem se zmotila in gre v polfinale Turčija. Zastave s polmesecem so vihrale po vsej Evropi. Hrvati pa so iskali in kajpak tudi našli vzroke za poraz. Če sodimo po Sportskih novostih, so vzroki turška sreča, dekoncentracija Hrvatov, 120 minut igre, neizkoriščene priložnosti in enajstmetrovke. Kakorkoli že, Turki so sinoči, kot že mnogokrat doslej, pokazali, da ni konec, dokler ni resnično konec. Ta nauk pa ni uporaben samo za nogometaše in tiste, ki jih gledamo, ko se podijo za žogo. Tudi sicer se v življenju ne bi smeli predati, dokler ni resnično konec in ne slišimo zadnjega sodnikovega žvižga. To pa ni edini nauk tekme med Hrvati in Turki. Če bi sinoči samo Hrvati dali gol pred samim koncem tekme, bi se redko kdo na Hrvaškem vprašal, zakaj so imeli srečo. Ko imaš srečo, se niti preveč ne sprašuješ, zakaj je tako. Vse se ti zdi tako normalno in zasluženo. Tako se zdaj počutijo Turki. Kakorkoli že, v prvi polfinalni tekmi se bosta pomerili Nemčija in Turčija. 

Četudi sem navijala za Hrvate, moram priznati, da sem se razveselila tudi turške zmage. Kajti izjemno jo privoščim Rustuju, ki je sinoči branil turški gol in katerega kariero spremljam že slabo desetletje. Ko to pišem, se že veselim tekme med Nizozemsko in Rusijo. Kot sem napisala že v četrtek, predvidevam, da bo šla v polfinale Nizozemska.

KAJ ŠE IŠČEM?

Kaj še iščem med vami?
Pomlad je
in moja duša je mrtva lastovka,
ki ni mogla do svojega doma.
Vi pa čakate,
da se bom smejala.

Na moje odprte dlani,
ki ste z njih vsa sonca pobrali,
polagate kače svojih možganov
in src okrepeneli žolč.
Vi pa čakate,
da se bom smejala.

Struna,
nikamor napeta,
ne poje,
in ogenj obupa nima solza.
Vi pa čakate,
da se bom smejala.

Mimo mene hodite
in ne veste,
da ima v meni smrt
svojo zibel.
Vi pa čakate,
da se bom smejala.

Mila Kačič

PREBUJENJE

Šla bom gola skoz pomladni dež.
Naj izpere z mene vso navlako
prešlih dni.

Pajčevino že v zametku trhlih
in izprijenih vezi.
Želja upepeljenih sanj
in ugaslih bolečin,
prah razočaranj in spoznanj,
vso rjo dvomov
in sumničenj bednih,
obljub gnilobo,
od strahopetnosti zlaganih,
in vse blato premišljenih prevar.

Šla bom bosa skoz pomladni dež.
Da mi izmije noge,
utrujene od blodenja
in od iskanja brezplodnih.

Skoz pomladni dež bom šla.
Morda me prav na koncu poti
le kdo čaka.

Stopiti hočem predenj čista,
s srcem dekletca,
ki še veruje v bajke.

Mila Kačič

NIKDAR VEČ

Prebudi me s poljubom,
odnesi me tja,
kjer si ljubil zvezde v moji travi,
želim, da tvoj potok žubori
čez mojo samoto,
podari mi šopek obljub,
ki jih ne boš mogel držati,
uspavaj me s srečnim nasmehom
in ne poljubi me nikdar več.

Nevenka Klemenc