Žogca v ofsajdu

Še dobro, da so izumili žaluzije. Še dobro, da je sosednji blok petdeset metrov proč. Še dobro, da je nekdo med blokoma nekoč davno posadil drevesa in so zrastla visoka. Na to velikokrat pomislim, ko brez hlačk in z nogami zelo narazen “racam” po stanovanju. Kakšnih deset minut. Kolikor potrebuje depilacijska krema, da bi opravila svoje. Saj vem, da ste pomislili, da bo ta objava o seksu, vendar ne bo. Priznam, namerno sem vas zavedla. Vendar vseeno berite dalje. Razpisala se bom o stvareh, ki jih ženske počnemo, da bi bile lepe.

Nocoj sem spet “racala” po stanovanju. Ker pač mislim, da ženska od popka navzdol ne sme imeti nobene dlake. Pa dobro vem, da so jih generacije in generacije prej imele in se zato ne sebi ne moškim niso zdele grde. Še več, starejšim generacijam je grdo to, kar počnemo zdaj. Moja mama, na primer, pravi, da smo kot oskubljene kure. Vendar “skubljenje” ni preprosto. Kajpak lahko namažeš “vrtavko”, čepiš v kopalnici deset minut, spereš, potem namažeš še noge, stojiš v kopalnici še deset minut in spereš. Ker pa je to precej zamudno, ogledovanje ploščic pa dolgočasno, namažeš vse naenkrat in “racaš”. Če bi me kdo videl, bi ga pobralo od smeha.

Precej pestro imam tudi, ko je dan za masko. Verjetno bi moj obraz preživel tudi brez nje, vendar s prijateljico ob vsakem obisku trgovine privlečeva domov cel kup mask. Najraje imam čokoladno, ki tudi čudovito diši. Težava nastane, če pozabim, da jo imam na obrazu, telefon pa zazvoni, preden se je maska posušila. Še nekaj dni sem čistila sledi. Milo za umivanje obraza, tonik, dnevna in nočna krema. Vse to je del vsakdana. Prepričana sem, da ne samo mojega.

Če se večina žensk ukvarja z dnevnimi in nočnimi kremami, naslednje gotovo počne samo nekaj najbolj norih, med katere sodim tudi jaz. Prhanje s kirurško kapico na glavi. Videti je trapasto, vendar je to edini način, da lasje ostanejo ravni. In verjemite, če vsak teden za ravnanje las plačate trinajst evrov, si ne želite, da bi se skodrali že med prvim prhanjem. Vsaka kapljica pa je lahko usodna. Že para je usodna.

Potem pa moje morilsko orožje, nohti. Ponosna sem na to, da imam že od trinajstega leta dalje dolge nohte, zelo dolge nohte. Če se vsakodnevno jezim na Boga, da mi jo je zagodel s temi nemogočimi skodranimi lasmi, se mu moram zahvaliti za nohte, ki se ne lomijo. Vendar je delo tudi z njimi. Če nimate pomivalnega stroja, in jaz ga nimam, jih je potrebno nalakirati vsaj dvakrat na teden. Ponavadi z rdečim lakom oziroma najtančneje, gre za barvo, ki jim pravimo gnila višnja. Potem so tukaj svetlo rožnati ter skoraj prozorni laki in vse tiste svetleče nalepke. Pa črno bela kombinacija (en noht črn, naslednji bel in tako do konca), če je kakšna pomembna tekma. Vsi vzorci so na ogled na moji pisalni mizi, kajti vedno kaj kapne. Zato je vsake toliko treba mizo očistiti tudi z acetonom. Tudi telefone sem že čistila z acetonom, tipkovnice, obleke. Vse to se kajpak da preprečiti, če nisi neučakana in za deset minut daš vse od sebe, se ne oglašaš na telefon, ne šariš po tipkovnici, si ne popravljaš majice … Vendar pa vsega ni mogoče preprečiti, kajti prebavni organi niso nujno obveščeni o tem, da se suši lak. In kdaj se zelo mudi prav takrat, ko končaš z lakiranjem nohtov. Ko opraviš, sediš na stranišču in premišljuješ … Naj tako s pokakano ritko sedim še pet minut ali pa naj se obrišem ter razmažem lak po papirju in tudi ritki? Da, tudi ritko sem že čistila z acetonom.

Uspešno oprhana, kajti lasje so ostali ravni, namazana z losjonom, uspešno oskubljena, lepo nalakirana (mimogrede, če slučajno ne veste, zelo hud modni prekršek naredite, če imate nohte na nogah svetlejše od nohtov na rokah), oblečena, obuta in kajpak že z vsaj desetminutno zamudo. Kaj sem pozabila? Parfum. Eno zapestje, drugo zapestje, eno koleno, drugo koleno, za en uhelj, za drug uhelj. Kot se to pač počne. Potem pa še malo brez razmišljana in … Naravnost po beli majici. Madež. Majico dol. Nobena druga bela ni zlikana? Likanje. Zamujam že dvajset minut. Še dobro, da se ne pudram in ne šminkam. Ker potem bi zamuda bila že polurna.

Še zadnji pogled v ogledalo. Lahko grem ven. Če mislite, da vse to počnem, ker me nekje čaka moški, ki bo božal mojo gladko in oskubljeno kožo, ki bo kuštral moje ravne lase in vohal sladke vonjave, se seveda debelo motite. S prijateljico grem čvekat o tem, zakaj nama ni usojeno, da bi našle srečo v ljubezni in zakaj naju ne marata prav tista moška, ki si ju midve tako zelo želiva.

Moja mama bi rekla: “Edina pametno, kar si tukaj napisala, je to, da pomivaš posodo.” In verjetno bi imela prav. Nekoč sem živela brez vseh teh krem, mask, dragih šamponov in še bolj dragih balzamov, sploh nisem vedela, kaj je losjon, parfum se mi je zdel potrata denarja, dlake pa so bile nekaj najbolj naravnega na svetu. In se vprašam, zakaj vse to počenjam. In se vprašam, kaj norega bom še počela. Na forumu sem namreč nedavno prebrala, da postaja priljubljeno beljenje ritne luknjice. Kar se mi v tem trenutku zdi povsem noro, celo nezaslišano, ampak …

Kot se moja generacija zgraža nad prejšnjo zaradi dlak, tako se bo verjetno naslednja generacija zgražala nad mojo zaradi nepobeljene ritne luknjice. Vendar jaz resnično ne vidim smisla v pobeljeni ritni luknjici. Kot moja mama ne vidi smisla v oskubljeni “vrtavki”. Kot njena mama ni videla smisla v nalakiranih nohtih. Kot njena mama ni videla smisla v … Le kaj si bodo še izmislili?

Tvoj edini tekmec …

Kino, gledališča, fakultete, šole, bencinske črpalke in počivališča na avtocestah … Na  ženskem stranišču je vedno gneča, na moškem nikoli. Ni me sram priznati, da grem v takšnem primeru neredko kar na moško stranišče. Dolgo sem mislila, da sem ena redkih, vendar sem se zmotila. Ko sem lani na forumu pripadnice nežnejšega spola vprašala, ali to počnejo, sem dobila veliko pritrdilnih odgovorov. Nobena ni napisala, da se ji to zdi kakorkoli bolno, še manj perverzno. Nobena ni napisala, da bi jo kdaj kakšen moški nadrl. Zase lahko rečem, da me je mogoče kakšen začudeno gledal, večina pa se je samo nasmehnila. Če se mudi, se pač mudi. Moški to razumejo. Zdi se mi, da ženske ne, vsaj ne vse …

Pred dnevi mi je namreč prijatelj rekel, da je, ko je vrag vzel šalo, šel na žensko stranišče, ki je bilo prazno. Ko je opravil svoje, si umil roke in zadovoljno odprl vrata na prostost, je doživel “bližnje srečanje” z gospo štiridesetih let, ki ga je začela zmerjati z bolnikom in s perverznežem. Če sodim po tistem, kar je mogoče najti na spletu, ni edini, ki ima takšno izkušnjo.

Zakaj jaz nisem perverzna, če grem na moško stranišče in zakaj je moški perverzen, če gre na žensko? Če dobro pomislim … Ženska ima veliko več možnosti, da bo na moškem stranišču res kaj videla, kajti pisuarji pogosto niso ograjeni, medtem ko me svoje potrebe vedno opravljamo v kabinah in ko pridemo ven, smo že spodobne. Če jaz kot ženska na ženskem stranišču še nikoli nisem videla gole ženske, kako jo bo moški?

Greste ženske kdaj na moško stranišče, greste moški kdaj na žensko in kako se odzovete, ko pride do “bližnjega srečanja”? In še eno vprašanje … Zakaj je na ženskem stranišču vedno gneča, na moškem pa nikoli?

Stavila sem z enim najzvestejših bralcev svojega bloga. Ne za denar, tudi za pijačo ne. Želel je, da v primeru, če izgubim, napišem objavo o temi, ki jo bo določil on. Kajpak sem izgubila. Ker me je skrbelo, ali bom nalogi kos, je bil tako zelo prijazen, da mi je dal tri naslove in lahko sem izbirala. Vendar so bili naslovi res dobri, zato sem se odločila, da bo uporabila kar dva. Danes bom pisala o tem, koliko je ženskam pomembna moška denarnica, kdaj drugič pa o nasilju žensk nad moškimi.

Ne bom pisala o ženskah, ki jim pri nas pravimo pleh-pičke, četudi je ta beseda povsem neprimerna. Ne samo zato, ker je vulgarna. Še bolj je neprimerna zato, ker tem ženskam ne gre samo za avtomobile. Pač iščejo nekoga, ki jim bo omogočil življenje na visoki nogi. Veliko primernejši je izraz, ki se je uveljavil v Srbiji. Tam takšnim ženskam pravijo sponzoruše. Sanje vsake sponzoruše so, da lahko svojim prijateljicam reče: “Moj fant je bizmismen.” Ne hecam se, res mnoge tako govorijo. In ne, ne moti jih, da te besede ne znajo pravilno izgovoriti. Dovolj je, da zveni fensi. In da so tudi one fensi, ko nosijo drage obleke, hodijo na drage večerje in se vozijo v dragih avtomobilih. Vendar pa to še ne pomeni, da je sponzoruša uspešna. Uspešne sponzoruše so tiste, ki so “bizmismena” spravile pred oltar. Tudi uspešnih nogometašev, košarkašev in vaterpolistov se ne branijo. Vendar ne bom pisala o teh ženskah.

Pisala bom o nas, običajnih ženskah, ki jih zanima moški in ne njegova denarnica. Ker pa lahko samo domnevam, kako razmišljajo druge ženske, bom prvenstveno pisala o sebi. In napisala bom takole … Če bi obstajala dva povsem enaka moška, moška, ki se prav v ničemer ne bi razlikovala, eden bi zaslužil 1.000 evrov, drugi pa 2.000, bi izbrala slednjega. Domnevam, da bi se enako odločila večina žensk. Če pa bi morala izbirati med lepim, poštenim moškim, ki je dobrega srca in zasluži 1.000 evrov ter grdim, lažnivim moškim, ki je skregan z moralnimi vrednotami, ampak zasluži 2.000 evrov, bi brez premisleka izbrala prvega. Domnevam, da bi se z menoj strinjala večina žensk. Denar je lahko tudi afrodiziak, vendar je to v veliki meri odvisno od tega, v čigavem žepu je denarnica. Ko pomislim, kateri moški, ki so me zapeljevali, so se mi najbolj priskutili in se jih niti z daljincem nisem hotela dotakniti … To so bili prav tisti moški, ki so imeli veliko denarja in so bili prepričani, da me bodo lahko “kupili”. Enega se še posebej dobro spominjam, ker mi je vsakokrat, ko me je povabil na zmenek, povedal, da bo prišel pome v tem in tem najnovejšem mercedesu. Enkrat sem potem res šla na zmenek z njim, ker je bil tako vztrajen. Pripeljala sem se s svojim avtom, ki ni mercedes, pa tudi nov ni. In zmenek je bil vse, kar je ta moški dobil. Dve uri sem poslušala o tem, kam vse me bo peljal, kako me bo razvajal in potem sem poklicala prijateljico. Nekaj časa sva ga še skupaj poslušali, potem sva odšli. Ko me je naslednjič povabil na zmenek, sem se mu vljudno opravičila.

Ne, prav nobene potrebe ni, da bi mi moški plačeval počitnice. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Ne, prav nobene potrebe ni, da bi mi moški plačeval obleke. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Prav tako ni nobene potrebe, da bi mi moški plačeval večerje. Delam, zaslužim in si jih lahko sama plačam. Če si jih kdaj ne bom mogla, bo to samo pozitivno vplivalo na mojo nemanekensko postavo. Zakaj si želim, da moški vseeno ima denar? Ker želim, da sebi lahko plača počitnice, obleke in večerje. Ker želim z njim nekaj ustvariti, to pa je nemogoče, če je nenehno brez denarja. Takšnega sem že imela. Več kot desetletje. In sploh ni slabo zaslužil, samo vse je zapravil. Deset dni po plači je bil že brez denarja in nenehno si ga je sposojal od mene. Ko je dobil plačo, mi je seveda vse vrnil. In potem je bil deset dni po plači znova brez denarja. In s takšno izkušnjo za seboj je Žogca veselo hodila po svetu in simpatičnim mladeničem razlagala, da bo njen naslednji fant moral zaslužiti vsaj 1.700 evrov. Potem je prišel on, moj princ, ki me nima več rad. Rekel mi je, da zasluži samo 700 evrov in velikokrat me je vprašal, ali mora nujno biti 1.700. Velikokrat mi je, zdaj vem, da v hecu, rekel, da dela, ker se trudi, da bo nekoč imel takšno plačo in bo lahko postal moj mož. Pa mi je bilo vseeno. Rada sem ga imela in bi ga imela rada, če nikoli ne bi prišel niti do 701. evra. Nisem se veselila daril, ki mi jih je on kupil. Veselila sem se daril, ki sem jih jaz lahko kupila njemu. Noben denar tega sveta mi ni pomenil toliko, kot mi je pomenil on. Temu en moj znanec pravi romantična trapa. In verjetno nas je večina žensk, teh, ki sem jih označila kot običajne ženske, romantičnih trap.

Pred nekaj meseci mi je ena izmed prijateljic, ki jo je v istem obdobju na še veliko grši način zapustil fant, rekla: “Midve bi prodali dušo za ljubezen in okoli pobirava siromake. Razvajava jih, ne greva na drage počitnice, ker si jih oni ne morejo privoščiti, celo darila jim kupujeva. In na koncu naju sunejo v rit, kot da jim nikoli nisva nič pomenili. Mar ne bi bilo bolje, da bi se eno leto pustili razvajati, potem pa bi bili sunjeni v rit? Ker ljubezni tako ali tako ni.” Nisem se strinjala z njo. Pa tudi ona se verjetno ni strinjala sama s seboj in tega nikoli ne bi mogla narediti. Čeprav bi gotovo veliko manj bolelo, kot boli to, da imaš povsem poštene namene, nekoga vzljubiš z vsem srcem in potem doživiš kruto spoznanje, da …

Takšne smo me, običajne ženske, mar ne? Kot tudi običajni moški radi vidijo, da ženske dobro zaslužimo. Roko na srce, v mnogih primerih zaslužimo bolje od vas.

Ko me je pozimi zapustil fant in sem jokala dneve in noči ter iskala način, kako bi rešila najino ljubezen, mi je njegov najboljši prijatelj, ki se je tolaženja očitno učil na kakšnem satanističnem krožku, rekel naslednje: “Ti si tako trapasta, da bi še Janšo volila, če bi ga tako dobila nazaj.” Ne razumite me napak. Tega ni rekel, ker bi mislil, da so Janševi volivci trapasti. Daleč od tega, kajti verjetno je tudi on sam med njimi. S tem mi je povedal, da se mu zdim tako zelo bedna, da bi delala v nasprotju z vsemi svojimi prepričanji, če bi menila, da bom od tega imela kakšno korist. Kajpak ne bi. Kajpak ne bom. Vsekakor pa me je takrat za vse večne čase minilo tisto, čemur pravimo slovenska politika. Ta “čudoviti” najboljši prijatelj me je označil za ekstremistko, mesec dni pozneje je on, moj princ, moji prijateljici kot razlog, zakaj me je zapustil, navajal moj politični ekstremizem. Od takrat si nisem ogledala niti enega dnevnika, od takrat nisem prebrala niti enega časopisa. Ne zanima me! V resnici me nikoli pretirano ni. Vendar sem lani jeseni, ker sem bila pol leta zaradi bolezni skoraj priklenjena na posteljo, na spletu debatirala o politiki. Če bi zagovarjala desna stališča, bi gospoda verjetno ugotovila, kako čudovito pametna sem in se navduševala nad argumenti, s katerimi sem zagovarjala svoja prepričanja. Ker sem zagovarjala leva stališča, sem bila ekstremistka. Po tistem prečudovitem principu, da je tisti, ki se ne strinja z nami, po defaultu slab. Po takšni izkušnji se mi zdi neumno s komerkoli se prepirati o nečem tako trapastem, kot je slovenska politika.

Niti pomotoma si ne bom ogledala nobene predvolilne oddaje. Niti pomotoma ne bom na spletu debatirala o volitvah. Volila bom. Resnično dvomim, da tisti, ki so me obtožali ekstremizma, vedo, katero stranko. Naj tako tudi ostane. Ogledala pa si bom povolilno oddajo. Da bom vedela, kaj se je zgodilo. In zgodilo se bo, kar bi se zgodilo tudi v primeru, če bi jaz naslednji mesec posvetila razlagi svojega mnenja. Ki, roko na srce, sploh ni pomembno. Kajti vsakdo zase najbolje ve, kaj je prav.

Dolgčas pa mi jeseni vseeno ne bo. Že dolgo časa spremljam, tudi v prihodnje jih bom, ameriške volitve. Ker to je šov. To je zabava. To je smeh. Odlične pogovorne oddaje. Odlični komentatorji. In kajpak meni najljubši Jack Cafferty.

Ker nisem hotela komurkoli narediti krivice, sem pred zaključkom pisanja te objave poklicala svojo najboljšo prijateljico na celem svetu in jo vprašala, ali sem ekstremistka. Odvrnila je, da se ne spomni, da me je sploh kdaj slišala govoriti o politiki. Toliko o mojem ekstremizmu. Toliko o veliki ljubezni, če svoji princeski ne zmoreš oprostiti niti tega, da ima drugačna politična prepričanja kot ti. In toliko o tem, kako se ljudje norčujejo iz tistih, ki objokujejo izgubljeno ljubezen.

Ne vem, kdo bo poraženec na volitvah. Vem pa, da bo poraženec v življenju tisti, ki bo politična prepričanja, nečisto kri in nekrščenost postavil pred brezmejno ljubezen. Pa srečno!

To objavo sem napisala, ker se menda te dni začenja volilna kampanja in nam bodo z vseh strani obljubljali, da se bosta cedila med in mleko. Mleka jaz sicer ne pijem, med pa je edina hrana, po kateri bruham in ga zato sploh ne smem poskusiti. Če boste slišali, da kakšna stranka obljublja pice in kokakolo, me pa le obvestite. Mogoče dobi moj glas. To zadnje je kajpak bilo bolj za hec kot za res. In ne, njih, pisano skupaj, ne bom volila.

Dandanes je skoraj vse na voljo tudi v eko različici. Skorajda ga ni več izdelka, za katerega se ne bi nekdo domislil, da bi ga prodajal tudi kot eko. Eko je brez dvoma v modi. In ko je nekaj moderno, ima veliko pristašev. Jaz nisem ena izmed njim. Nisem ekoistka in to ne nameravam postati. Ne razumite me napak. Tudi meni je mar za okolje in se temu primerno trudim, da ga po nepotrebnem ne onesnažujem, pa vendar … Kupim tisti pralni prašek, za katerega menim, da najboljše opere moje perilo. Kupim tisti detergent, s katerim se med pomivanjem posode najmanj mučim. Kupim tisti šampon, ki moje lase naredi najlepše. Znova, ne razumite me napak, spoštujem ljudi, ki prav vse počnejo z mislijo na naš planet, kajti ti ljudje si brez dvoma zaslužijo vsako spoštovanje. Včasih me razjezijo tisti drugi, ki očitajoče gledajo takšne, kot sem jaz, sami pa …

Lani sem se na spletu zapletla v debato o pranju brisač in posteljnine. Po pravici sem napisala, da pri meni po vsakem prhanju brisača roma v pralni stroj in da vsak teden operem posteljnino. Ko se je po meni usul plaz žaljivk.

Nekaj “pravovernih” ekoistk je pisalo takšne stvari, da bi človek pomislil, da sem zločinka. Potem v takšnih debatah nisem več sodelovala, sem jih pa brala. In vedno so našle kakšno novo “zločinko”. Seveda na določene vzdevke postaneš pozornejši in ko vidiš “pravoverne” ekoistke pisati … Včeraj smo bili v Grazu v Ikei in smo kupili dve svetilki. Mi gremo jutri tja po pograd. Ali pa … Za en dan bi šli na morje, kakšno bo vreme? Zapeljali se bomo do Kranjske gore in se tam urico ali dve sprehajali. Mene resnično prav nič ne moti, če ljudje hodijo po svetilke v Graz, vendar menim, da nekdo, ki toliko bencina pokuri, da bi kupil nekaj, kar lahko dobi čez cesto, pač drugih ne more označevati kot morilce Zemlje. Kot tudi menim, da nekdo, ki se mora dve uri voziti, da se lahko eno uro sprehaja,  nima pravice drugim pridigati o varovanju okolja.

Takšnih, ki bi se odrekali vsemu ugodju, da bi rešili planet, je na naših prostorih bore malo in tudi najbolj glasni ekoisti pogosto počnejo stvari, s katerimi povsem nepotrebno onesnažujejo okolje, zato me resnično pogreje, ko se na druge ljudi spravljajo zaradi “nepravih” pralnih praškov, uživanja salame, kupovanja plastičnih vrečk itd. Vsekakor je pohvalno, da se trudijo širiti sporočilo o varovanju okolja, ampak ko to počnejo na agresiven in že skorajda žaljiv način, se ne smejo čuditi, če nazaj dobijo “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”! In če so ravno včeraj v Ikei kupovali nočne omarice, ga ne bodo mogli vreči.

Nikoli nisem bila v Ikei, v lanskem letu sem prevozila vsega tri tisoč kilometrov, zato pa imam stanovanje polno čistih brisač. Nisem najboljša, najslabša pa tudi ne. Menda …

S svojo najboljšo prijateljico, ki je kar nekaj let starejša ter temu primerno izkušenejša in pametnejša, sem se velikokrat pogovarjala o ljubezni in moških. Velikokrat mi je rekla, da še nisem doživela prave ljubezni, da še ne vem, kaj resnično pomeni ljubiti in trpeti. Kajpak se nisem strinjala. Kako lahko nekdo reče, da ne ljubim in ne trpim, ko pa se povsem očitno dogaja oboje? Imela je prav, povsem prav. Vse tisto, kar sem čutila prej, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo pozneje …

Začelo se je nekako takole. Pred dvema letoma, bil je avgust, kot zdaj, sem načrtovala jesensko potovanje. Po dooolgih letih prvič sama. Veselila sem se, kako zelo sem se veselila. Ko sem ji vsa navdušena razlagala, kaj vse bom videla, je nekako beseda nanesla … Moja prijateljica je izjemno verna in prepričana, da je prav vse v Božjih rokah. Ko sem ji naštevala, katere cerkve bom obiskala, kajpak kot turistka, mi je rekla naslednje: “Prosi ga (svetnika, po katerem je poimenovana cerkev) za ljubezen. Prižgi svečko in ga prosi za ljubezen. Vendar nikar na tebi svojstven način … Hočem tega in tega in to takoj zdaj. In ne bodi sebična. Najprej prosi, da boš ti lahko občutila ljubezen in šele potem, da ti bo ljubezen v enaki meri vrnjena.” Ponavadi bi jaz zadevo prilagodila do te mere, da bi šla svetniku utrujati s centimetri, kilogrami, barvami in podobnim ter bi se pozneje sprenevedala, da sem delala po črki navodila, vendar me tam zgoraj nihče ne posluša. Vendar tega nisem naredila. Deset dni sem, dokler sem bila tam, vsako jutro vstopila v tisto cerkev, prižgala prijaznemu svetniku svečo in pol ure v mislih ponavljala: “Prosim te, da v moje življenje pošlješ nekoga, ki ga bom lahko neizmerno ljubila in bo tudi on ljubil mene.” Samo to. Brez pogojev. Brez dodatnih zahtev. Prijateljica je bila izjemno ponosna name.

Ker je bilo življenje lepo, ker sem se imela luštno in ker mi prav nič ni manjkalo, se nisem spraševala, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil. Tri mesece pozneje je prišel on. Prvi telefonski pogovor, ki naj bi trajal pet do deset minut, je bil dolg osem ur. In bi verjetno trajal še dlje, če se ne bi odločila, da je mogoče pametno, če gre pred odhodom v službo spat vsaj za eno uro. Prvi zmenek, ki naj bi bil kino in hitra pijača, je trajal deset ur. Drugi dvanajst. Ne, ni bilo seksa, pogovarjala sva se. Tako lepo sva se pogovarjala. In ne, on ni bil takšen, za kakršnega bi jaz prosila prijaznega svetnika, če bi prošnjo sestavljala po svoje. Bil pa je tako dober, tako prijazen in tako zelo rada sem se pogovarjala z njim. Pa vseeno nisem bila še povsem prepričana. In ker … Takšna sem. Ali se nečesa lotim z vsem srcem, povsem predano in z namenom, da zadevo izpeljem do konca (v takšnem primeru je konec, ko dva loči smrt) ali pa se je sploh ne lotim. Samo to se mi zdi odgovorno, kajti nihče ni moj poskusni zajček, da bi se z njim poigravala v smislu če bo šlo, bo, če ne, pa naslednji. Ko me je nekega večera, ko sem bila v službi z zgoraj omenjeno prijateljico, poklical in mi rekel, da je on najbolj pravi moški zame in je prosil prijateljico, naj to potrdi … Takrat sem se odločila, da mu dam svoje srce. Rada sem ga imela. Zdi se mi, da nihče nikoli nikogar ni imel tako rad, ko sem imela jaz rada njega in ga imam še vedno rada. Čutila sem, da me ima rad. Včasih to še vedno čutim. A vendar je nekega dne kar odšel.

Pozabil je, da je prav on najbolj pravi zame in da sem prav jaz najbolj prava zanj. Pozabil je, da mi je govoril, da mu lahko povsem zaupam, ker me ne bo nikoli prizadel. Pozabil je vse pogovore, vse objeme, vse poljube. Pozabil je vse dneve in noči. Jaz nikoli nisem mogla pozabiti in zdi se mi, da ne bom nikoli pozabila. Ljubezen tako prekleto boli in pogrešam ga.

Letos poleti sem se vrnila v tisto cerkev. Znova sem prijaznemu svetniku prižgala svečko. Ne, nisem ga prosila za novo ljubezen. Ne želim je. Prosila sem ga, naj pomaga, da bosta najini srci znova, kot nekoč, našli pot drug do drugega. Ker življenje brez njega ni lepo, ker se brez njega nimam luštno in ker mi on zelo manjka, se sprašujem, ali bo prijazni svetnik uresničil mojo željo in kdaj bo to storil.

Včasih se mi zdi tako zelo blizu, spet kdaj tako zelo daleč. Vedno pa je v mojem srcu. Vem, ker ga čutim.

NE POZABI, DA TE LJUBIM

Ne pozabi, da te ljubim,
čeprav se bom zagrnila v temo
in ne bom izustila besede.
Mislim nate,
čeprav ti ne bom pogledala v oči.
Vedi, da te želim,
vsak trenutek me bolj veže.
Ni druge poti,
kot da v samoti
pišem in igram.
Objemam čustva,
ki me opijajo
in hodim naokoli,
kjer me spremlja tvoj pogled,
kjer slišim tvoj glas,
kjer čutim tvoj poljub.
Ljubim te.

Tamara Vasić

LJUBIM TVOJ KORAK

Ljubim tvoj korak,
luno, ki nad tabo bdi,
ljubim tvoj nasmeh,
zvezdo, ki ti sledi,
ljubim tvoj pogled,
sonce, ki te greje,
ljubim tvojo dlan,
dež, ki ga vsrkavaš,
ljubim tvoj glas,
dan, ki te posluša.
Ljubim te,
ko čakam na tvoje sonce
in zvezdo,
da me najde spet.

Tamara Vasić

Če ne bi vedela, da je danes petek … Današnje jutro se mi zdi tako zelo nedeljsko. Včeraj sem omagala in zaspala že ob osmih, zato ne vem, ali imajo plavalci še vedno tako popolne postave, na spletu pa zdaj ugotavljam, ali je Michael Phelps osvojil še kakšno zlato medaljo. In ker me to jutro spominja na nedeljsko, sem se spomnila nedeljskih juter pred petindvajsetimi leti. Ko je bila najpomembnejša ona …

Nekoč, že dolgo je tega,
v deželi, res ne vemo kje,
živela je čebelica,
imela lepo je ime.
Vsi, ki so jo poznali,
so ji rekli Maja,
mala, zvita in predrzna Maja.
Maja, ki leti, leti,
kamorkoli se ji zdi …

Tako je. Čebelica Maja. Pred mesecem ali dvema sem pri “najdražjem sosedu” brskala med DVD-ji in ugotovila, da imajo celo zbirko Majinih prigod. Mojo kartico je takrat rešila prisotnost mame, ki mi je očitajoče rekla: “Je mogoče, da si že tako zasvojena z zapravljanjem denarja, da boš kupila celo risanke?” In sem skesano DVD-je iz vozička vrnila nazaj na polico.  Vendar Majo nekoč bom kupila. Ne v želji, da zapravim čim več denarja. Resnično me zanima, kako bi jo doživljala danes. Predvidevam pa, da ne bi tako zelo “padla noter”, kot sem “padala noter” včasih.

To so bili drugi časi. Ni bilo videorekorderjev, ki bi posneli zamujeno. Zato sem bila pred televizorjem vsaj deset minut prej. Ker nikakor nisem smela zamuditi. In ni bilo video kaset in DVD-jev, zato je bila v sliki Maja samo ob nedeljah zjutraj. V zvoku pa, na srečo, vse dni v tednu, kajti imela sem zbirko vseh njenih audio kaset. Ampak žal je bilo to tudi vse, kar sem imela Majinega. Če bi to bilo danes, bi verjetno imela tudi Majin krožniček, Majin kozarček, Majine brisačke, Majin nahbrtnik, Majino puščico, Majino posteljnino, Majin kopalni plašček, Majine majice, Majine jopice … Joj, kako se današnjim otročičkom gode, ko je vse poslikano z njihovimi junaki.

Priznam, niti se več dobro ne spomnim, kaj je Maja takšnega počela, da me je povsem osvojila. Spominjam se zgodbe o pajkovi mreži. Ter zgodbe o poplavi. Potem pa se konča. In vsekakor bom morala kupiti DVD-je. Vem, da je bila Maja izjemno radovedna in je zato vedno zabredla v težave. Spominjam se, da je imela veliko srce in je zato vedno pomagala. Da ni ubogala. Ter da je imela rada Vilija, ki me, tako mimogrede, izjemno spominja na moja nekdanja fanta. Pa s tem sploh ne mislim, da sta bila trota. Vsekakor pa zase lahko rečem, da sem ji bila vedno podobna. Pametna, zgovorna, predrzna in radovedna. In, kar je po napisanem očitno, nič kaj skromna. Ne, vsekakor bom morala kupiti DVD-je, kajti zdaj, ko pišem o njej, šele vidim, koliko sem pozabila. Naslednjič pa napišem še kaj o Smrkcih, še enih junakih mojega otroštva. Čeprav se mi zdi, da sem tudi njihove dogodivščine pozabila. Veliko DVD-jev bo treba še kupiti.

Michael Phelps pa je res osvojil še eno, torej že šesto, zlato medaljo. Na televiziji pa odbojka, šport, ki sem ga vedno sovražila. Danes se menda končno začne tudi atletika …

Lepo vas pozdravljam s pesmico o Maji.

POBOŽAJ SRCE

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
V njih je snop zlate svetlobe,
ki potrebujem jo za tiho upanje.

Za radost lepega trenutka
podarjam življenju zaklad.
Samotne so dolge poti,
ker me na njih spremlja nemir.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Vrnem ti jih, obljubim ti,
saj veš, mladost prehitro mine.

Ostani pomladna meglica,
ki sluti vedrino poletja.
Z listjem jesen bo prekrila sledi
in zima v snegu jih bo izgubila.

Začaran je ta krog želja,
kjer se odvija večna bitka.
Zanima me, če bom izšla
iz nje kot zmagovalka.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Ne vem, če bom imela moč,
da grem brezbrižno mimo tebe.

Spomin se drzno posmehuje,
ko mi nariše tvoj obraz.
Ne morem se upreti tej resnici,
ki mi poje vedno isto pesem.

Pobožaj moje srce
s prijaznimi besedami!
Če boš kdaj sam in žalosten,
vrnem ti jih, obljubim ti.

Sonja Bokal

V spomin na najino poletje …

Zjutraj sem … Ni bilo ravno jutro, vstala sem ob pol enih, vendar to ni pomembno … Ura je dve in zdaj sem že budna … Pa se mi vseeno zdi, da sanjam, ko prebiram še eno debato o tem, da slabi moški dobijo ženske, medtem ko dobri moški ostajajo samski, ker nam ženskam služijo kot začasna rešitev oziroma nadomestek. In ko sem že pomislila, da dejansko verjamejo, da sanjamo o zapitemu nasilnežu, ki nas bo pretepal za zajtrk, kosilo in večerjo, ugotovim, da v resnici pišejo o dominantnih moških oziroma alfa samcih, kot so jih poimenovali. Ne vem, kako se bo debata razvijala naprej, ampak upam, da bodo ugotovili naslednje …

Da je tisto, čemur ti teoretiki pravijo dominantnost, pravzaprav odločnost. In da je za odločnost potrebno vedeti, kaj hočeš. Kajti težko si odločen, če pravzaprav ne veš, za kaj si odločen. In če ne veš, kaj hočeš, ob sebi pa imaš žensko, ki to ve, potem pa se okoli nje vrtijo takšni, ki tudi vedo … Ne morete reči, da so vas takšne ženske zapustile in odšle z barabami. Odšle so z moškimi, ki so vedeli, da hočejo biti z njimi. Odšle so z moškimi, ki so se z njimi poročili in si ustvarili družino. Med temi moškimi so dobri in slabi. Kot so med samskimi dobri in slabi. Med temi moškimi so tako nasilni kot mirni. Kot so med samskimi tako nasilni kot mirni. Med temi moškimi so tako zapiti kot trezni. Kot so med samskimi tako zapiti in trezni.

Ne, niste ostali sami zato, ker ste dobri. Sami ste ostali zato, ker kakšne izmed izvoljenk, ki vas je imela rada, niste prijeli za roko in peljali pred oltar. Si niste upali? “Negativci”, kot jih imenujete, so si. Tako je, to so alfa samci. Če ste si kdaj ogledali kakšen dokumentarni film o živaleh, gotovo veste, da alfa samci veliko seksajo. Gode si jim, kajne? Vendar gotovo veste tudi, da odgovorno poskrbijo za vse tisto, kar nastane kot posledica seksa. Ne bežijo pred odgovornostjo.

Ne, preprosto ni res, da si ženske dobre moške izbiramo za prijatelje, s slabimi pa se poročimo in si ustvarimo družine. Da si izbiramo “surovine”, zavržemo pa romantike. Veste, od vaše dobrote in lepih besed dvakrat na teden ob kavici se ne da živeti. Tudi od romantičnih večerij ob svečah enkrat na teden ne. Kot moj oče vedno govori, življenje ni praznik in tudi sončen majski dan ne. In moški, ki ti v tem krutem svetu stoji ob strani v dobrem in slabem, je dober, pa čeprav se vam od daleč zdi slab. Lahko se je vam bahati z dobroto in čudovitostjo, ko žensko peljete na romantične počitnice ali v kino. Lahko vam je takrat govoriti, kako razumevajoči, mirni in nežni ste. Ko pa dobro veste, da se nikoli ne boste znašli v položaju, ko bi svojo mirnost morali dokazovati v ponedeljek ob šestih zjutraj, ko je treba tri otroke, ki bodo vpili drug čez drugega, spraviti v vrtec. Ko potem avto pol ure ne bo vžgal, ko boste zato vsi pozni, ko bo potem na cesti huda gneča … Ste prepričani, da takrat tudi vi, tako zelo razumevajoči, mirni in nežni, ne bi začeli vpiti?

Pa saj je vseeno, kajne? Če bi želeli vedeti, kako bi se v takšnem položaju vedli, bi že bili poročeni in imeli tri otroke, ki bi vam parali živce. In ne bi dvakrat na teden ohranjali svoje razumevajoče, mirne in nežne samopodobe ter bežali pred odgovornostjo. Lahko je biti dober, ko nisi na preskušnji. Lahko se je bahati s svojo dobroto, ko dobro veš, da si tako zelo izmuzljiv, da se na preskušnji nikoli ne bo znašel. Kajne?

Jaz sem imela dobrega moškega, najboljšega na vsem svetu. Ne, ni mi bil začasna rešitev oziroma nadomestek. Bil mi je vse na svetu. Še danes jočem za njim. Tudi njemu ni bilo do takšnih ponedeljkovih juter. Raje je ostal samo dober. Toliko o teoriji, ki so jo napletli.

ZMERAJ S SEBOJ

Zmeraj s seboj
nosim te v globini.
Včasih se zdi dolgo,
a vem, da si v meni -
v mislih, v srcu, v pogledu.
Skozi okno spremljaš moje korake,
zahajaš v moje sanje.
Prodorne oči skozi temo blestijo.
Skozi utrinke -
ni mi treba iskati tvoje roke,
vem, da je ob meni -
ne morem več jokati,
ker vsrkavaš utrip žalosti
in mi rišeš nasmeh na obraz,
nesoč me k nebu -
daleč, a tako blizu.

Tamara Vasić

ČRNA NOČ ME VABI

Črna noč me vabi
in s sijočimi očmi izginjam
med žametno rdečimi potmi,
proti temi.

S seboj nosim ljubezen
in zvezde so moje sopotnice.
Vsako podarjam tebi,
da te osvetli.

Tiho prizivam objem,
da me odnese v tvojem plašču
v naročje neskončnosti.

Gledam skozi globino
in pošiljam poljub,
da prereže niti daljave
in se dotakne tebe.

Tamara Vasić

SREČANJE

Dan, ki je minil v dežju.
Stala sem sredi neurja
in se spraševala,
kaj se je zgodilo,
da sem te srečala v upanju,
da zaslišim vsaj eno besedo,
ki me bo zbudila.

Bilo je nevidno srečanje,
brez znamenj in spominov
in vedela sem, da te čaka čas,
ki ti bo dal upanje,
da se nekega dne zbudiš.

In srečanje je ostalo kot upanje,
da nekega dne odpreš sebe,
pogledaš v moje oči in rečeš:
Imela si prav,
ljubezen v meni še živi.

Tamara Vasić

Skoraj sem se bila polulala v hlačke, na katerih je bil, če koga zanima ta podrobnost, nalepljen vložek s krilci, ko sem na forumu brala dogodivščine gospoda, ki si je nadel vzdevek Cot. Nekako takole gre njegova zgodba.

Žena ga je poslala po mleko in meso, potem pa se je spomnila, da ji je zmanjkalo tudi vložkov. Kar se ženskam pogosto zgodi. Priznam, tudi meni. Vse mu je razložila. Katere znamke morajo biti. Koliko kapljic mora biti narisanih na ovojčku. Posebej pa je poudarila, da morajo imeti krilca. In ko je gospod Cot videl pravo znamko in pravo število kajpljic, je mislil, da je zmagal. Vendar ni. Domov je prinesel napačne vložke. Žena je bila na koncu huda in se z njim ni pogovarjala, kajti manjkala so krilca. Večina moških, ki to bere, verjetno misli, da je drama nepotrebna. Saj tudi je. Pa vseeno, naj vam razložim, zakaj krilca so pomembna. Krilca ščitijo hlačke ob straneh in pripomorejo k temu, da je vložek pravilno nameščen in da se ne premika, medtem ko se me premikamo.

Sicer pa vsa čast gospodu Cotu, dal je vse od sebe, ampak mu žal ni uspelo. Kajti menda obstajajo moški, ki mislijo, da je sramotno kupovati vložke in tampone. Zakaj že? Mar ni najbolj normalna stvar na svetu, da ima vaša ženska menstruacijo? Ampak roko na srce, obstajajo tudi ženske, ki mislijo, da je sramotno kupovati kondome. Zakaj že? Mar ni najbolj normalna stvar na svetu, da seksamo?

Pri meni doma je bilo takole. Eden mi jih je redno kupoval. In vedno brez napake. Tako vložke kot tampone. Sicer mi je kdaj očital, da sem lena, ker se meni ne ljubi v trgovino, vendar bi povsem enako rekel, če bi ga poslala po kaj manj ženskega. Drugega pa sem imela preveč rada in se mu hotela prikrajšati prav vsak nepotreben trud. To je kajpak bila napaka, tudi njega bi morala vsaj malo”mučiti”. Čeprav, priznam, me po zgodbici gospoda Cota zelo zanima, kaj bi prinesel domov. In tudi, ali bi razumel pomembnost krilc in kapljic.

Tisti bralci mojega bloga, ki vložkov in tamponov ne uporabljajo, vendar jih morebiti kdaj morajo kupiti ali pa jih bodo morali v prihodnje … Naj vas fotografiji,  s katerimi sem opremila to objavo, ne zavedeta. Ta dva izdelka morate kupiti, če ju boste prinesli meni. Če ju kupujete za kakšno drugo, se raje dobro pozanimajte o znamki, kapljicah in krilcih. Mogoče ni odveč, da si “te zapletene podatke” tudi zapišete. In če vam je damica ljuba in kanite z njo ostati dlje kot do naslednjega ciklusa, listek shranite v denarnico. Nikoli se ne ve, mogoče vas bo naslednji mesec poslala po prav iste vložke in tampone.

ODNESI ME

Odnesi me na sredo poljane
sončnim žarkom naproti.

Ljubi me nežno
in stisni k sebi.

Ljubim te,
moja duša je tvoja duša.

Prisluhni tihim prošnjam
in najdi me.

Najdi me zopet v sebi
in odnesi sončnim žarkom naproti.

Tamara Vasić

Odkar vem zase, sem živela v prepričanju, da je prava ljubezen, ko vidiš napake tistega drugega in ga imaš napakam navkljub rad. Verjela sem, da je temu tako. Vse do pred mesecem dni, ko mi je nekdo izjemno lep rekel, da ga nimam rada, če mislim, da ima vse te napake. In zdaj se sprašujem … Je ljubezen res to, da pri drugem ne vidiš nobene napake? Kajti to bi pomenilo, da je ljubezen res slepa. Kajti nihče izmed nas ni popoln in vseeno se kdaj najde kdo, ki nas ima rad. Tako zelo nepopolne. Ali pa je ljubezen to, da se o teh napakah modro molči? Da se jih tistemu drugemu ne omenja, da se ga ne bi užalilo? Ker tisti drugi o napakah ni obveščen, ker ni obveščen, da nas nekaj moti, se posledično ne trudi tega spremeniti, mi pa si lažemo, da nas nekaj ne moti, dokler nam čez deset, dvajset let ne prekipi in potem beremo … Ne prenesem ga, slabo mi je, če se me dotakne, sosedov France pa …

In premišljujem … Kaj slišim, ko poslušam ljudi okoli sebe … Ali je to … Moj ne dela tega, ne dela onega, takšen je, takšen in takšen … Skratka, popolnoma zanič. Četudi gotovo ni. Ima ob vseh teh napakah tudi odlike, vendar se iz neznanega razloga ne omenjajo. Ali pa je to … Moj je čudovit na takšen, takšen in takšen način, edinstven zaradi tega, tega in onega … Skratka, popoln. Čeprav ima ob vseh teh odlikah tudi napake, vendar se iz neznanega razloga ne omenjajo. In premišljujem … Gre mogoče za “podobno dobre moške”, le da nekatere ženske v njih iščejo dobro in potem dobro tudi najdejo, medtem ko druge iščejo slabo in seveda slabo tudi najdejo?

Je oboje ljubezen? Ali bodo preživele samo tiste ljubezni, kjer si tista druga stran laže, da ima ob sebi popolnega partnerja? Ali pa ima črnogledost več možnosti, kajti pripravljena je na razočaranja in jih bo laže sprejela?

Verjetno je vse to filozofiranje povsem odveč. In na koncu koncev gre za povsem zavestno odločitev o tem, ali se bomo trudili za tistega drugega in za zvezo. Če se bomo odločili, da želimo, da zveza uspe, se bomo veselili ene odlike na sto napak. Če bomo v globoko v sebi vedeli, da želimo iz zveze pobegniti zaradi, na primer sosedovega Franceta, bomo na sto odlik komaj dočakali, da se bo kot stoprva pokazala napaka, ki nam bo dala potditev, da imamo prav. In je France tisti pravi.

Vendar nekaterih France ne zmoti. Tudi Polde in Janez ne. Nadiranje v trgovinah še manj. Tudi za brezvestno razmetavanje z njihovim denarjem se ne zmenijo. Preživeli bodo tudi pol leta brez seksa in se tolažili, da je ona pač takšna. Ker ne želijo ostati brez nje. Kot nekaterih ne zmotijo Ančke, Špelce in Helence, popivanje in popolna odsotnost zanimanja za družino. Ker ne želijo ostati brez njega.

Vse tistemu drugemu lahko oprostimo, če to želimo. Če tega ne želimo, mu bomo na koncu očitali, da nas ima preveč rad in se preveč trudi za nas.

Lahko naštejem vsaj deset njegovih napak, lahko, vendar ne bom, toda kljub temu trdim, da ga imam neizmerno rada. In ne potrebujem popolnosti, da bi ljubila. Lahko naštejem vsaj deset svojih napak, lahko, vendar ne bom, toda kljub temu si želim, da me ima še vedno rad. In da ne potrebuje popolnosti, da bi ljubil.

Vsekakor sem to objavo napisala zelo nepopolna. Skuštrana sem. Pisalna miza je umazana. In jaz imam na spalni srajčki velik madež od soka. Pa vseeno bi si želela, da bi me pobožal po laseh in mi rekel, da me ima rad. Kot imam jaz njega rada tudi nepopolnega.

Če se vam zdi, da je objava brez smisla, rdeče niti in z veliko napakami … Takšna se vam zdi, ker ste jo takšno hoteli videti. Če bi hoteli videti dobro, bi gotovo našli kaj, kar bi lahko pohvalili.

POGLEJ ME V OČI

Poglej me v oči,
dotakni se duše
in zakriči.
Vem, da gorim.
Vem, da se topim v globini
in ti podajam roko,
da ti povem,
da sem vedno ob tebi.

Ne bom zajokala,
ne bom še odšla,
čakala bom na dotik neba,
naj me dvigne med angele sonca.
Da bom ostala zasidrana
v tvojem srcu za vedno -
v duši kot eno.

Tamara Vasić

RADA TE IMAM

Niti se več ne zavedam,
koliko mi pomeni občutek,
ki mi ga daje tvoja bližina,
ko sedim sama v tišini
in molim za naju.

Hrepenim po tvojem poljubu,
telo hlasta po močnem objemu,
medtem ko razlivam ljubezen po platnu
in puščam sledove želja v barvi.

Rada te imam,
čeprav ne želiš vedeti zame,
pošiljam ti utrinek svetlobe vsako noč,
da osvetljuje korak na tvoji poti.

Tamara Vasić

Pa ne bi smel …

DA BOŠ PRIŠEL

Da boš prišel,
si rekel …
In sem te čakala,
v upanju in strahu!
Pa te ni bilo!
Upanju, čakanju
dala sem slovo.

Zdaj te več ne čakam!
Veš, pa sem še vedno tu!
Vsa polna sem strahu,
da te morda nikoli več ne bo!

Šla bi …
A kako naj grem,
ko brez srca nikamor
sploh ne zmorem
in ne smem!

Brigita Ramovž