biseri

Zadnji šolski dan je bil, pri nas pa je vzgojiteljica razdelila obvestila o tem, kje se bomo lahko pazili naslednja dva meseca, če bomo potrebovali vrtec. Naš vrtec namreč čez počitnice zaprejo, tam sredi avgusta smo že vsi nestrpni in komaj čakamo, da se vrnemo v svoj mali tabor.

Zelo vroče je in ker še vedno čakamo na klimo, nam bo vroče še vsaj dva dni. Ker stanujemo tik pod streho, lahko, kadar dežuje, poslušamo škrebljanje, kapljanje in curljanje vode, kadar greje sonce, nas pa pošteno pogreje.

Zvečer sem namesto v posteljo smuknila po stopnicah navzdol, kjer sem ostala, dokler dedi ni kazal prehudih znakov bolezni. Dedi, čim prej se pozdravi.
Očka in sestrica sta gledala televizijo, mami pa ni zdržala v razgreti dnevni sobi, zato je šla v poltemi na balkon obešat perilo. Z dvema konjema, sposojenima iz Lego kock, sem prišla za njo.

“Mami, glej, jaz vidim dve zvezdi!” sem presenečeno zrla v dve res svetli točki na nebu. Malo nenavadno je bilo, ker sta bili zvezdi samo dve in obe tako svetli.

“To sta letali. Boš videla, vedno bližje bosta.”

Nisem bila čisto prepričana, da ima prav, zato sem opazovala. Tista zvezda, ki je bila višje na obzorju se je res hitro približevala, druga pa se dolgo ni nikamor premaknila. Prepričana sem bila, da je prva “zvezda” res letalo, druga pa je prava zvezda.

“Ni, letalo je. Vedno priletijo od tam in vedno zagledaš lučko kar na enkrat, prej je pa nikjer ni,” me je prepričevala.

Res sta bili letali. V daljavi sem zaslišala še eno sireno. Zaslišalo se je tudi regljanje žab. Zaslišala sem čričke na travnikih. Nenadoma sem zaslišala brnjenje. U, dve lučki ena zraven druge.

“Mami, tista dva aviona pa čisto skupaj letita!”

“Ne, to je eden, samo na obeh krilih ima luči,” je odgovorila, zapela še mojo majčko na stojalo in prišla k meni na preprogo. Opazovala sem tisti dve lučki in videla, da ima prav. Letalo je bilo manjše, zvok je imelo drugačen,  nenavadno je bilo.

“Mami, a tale leti zadenjsko?” vprašam.

“Neee,” se je zasmejala in ga opazovala, “ampak je res malo čuden.”

To čudno letalo je potem čez čas izginilo za streho in se znova vrnilo, med tem ko se je vzpenjalo v nebo. Visoko se vzdignilo, šlo v smer, od koder ponavadi prihajajo letala in nenadoma zavilo nazaj. Včasih letala tu krožijo in krogi niso majhni.

Včasih prileti kaka velika kanta, ki škripa, piska,  in ropota, kot da bo razklala nebo na pol. Tresejo se šipe, vsi utihnemo in radovedno čakamo, da veliki karjoli, ki se muči in joka tam gori, uspe pripraskati do piste.

Najbolj nenavadno letalo tod okoli pa ima naš sosed. Tisto letalo leti na daljinca. Prav presenečen si, ko pribrenči čisto blizu mimo kuhinjskega okna. Enkrat je nanj namontiral tudi kamero. Do zadnjega trenutka je bilo napeto.  Nikoli ne veš, kako bo tisto letalo pristalo.

Včasih se zapeljemo tja na začetek piste. Avto parkiramo tako, da letala pristajajo tik nad nami. Opazujemo jih skozi strešno okno na avtu. Včasih je vmes predolg premor in čakaš in čakaš in čakaš, letala pa od nikoder. Potem obrnemo in gremo, na tisto mesto pa takoj parkira kdo drug.

Z vrtečki smo prestavili izlet s prejšnje na današnjo nedeljo. Šli sva samo midve z mami, kar se je kasneje izkazalo za zares dobro idejo.

Na Veliki Planini je veliko krav. Ker smo bili očitno malce pozno na vrhu, je skute zmanjkalo. Kupili sva samo mladi sir.

Tule sva pa viharnik in jaz. Ob poti jih je bilo kar precej, mami so zelo všeč.

Ker nas je bilo precej in ker vsak hodi s svojim tempom, smo porabili preveč časa. Jaz sem večinoma tekala ob poti, plezala čez skale in skakala po travi. Nazaj grede sem bila zato že zelo utrujena. Pa še sonce je sijalo in sijalo in sijalo in potka ni imela sence. Čeprav sva imeli kremo z zaščitnim faktorjem 40, naju je z mami obe opeklo.

Preden sva okoli 16. ure prišli domov, sva na bencinski padli v skrinjo s sladoledi in izbrali najbolj slastne kornete, kar jih je

Pa še en pripis.

Ko sem skakljala tam po planinci, se je iz množice mimoidočih zaslišalo:”Kako je ta otrok srečen, samo poglej, koliko energije ima!”

Nekdo je odvrnil:”Otroci gredo radi okoli, samo če je kdo, da jih pelje.”

Mimoidoči so odšli naprej s svojim tempom, jaz pa sem plezala čez skale, švigala gor in dol po hribu. Malo sem se ustavila in usedla na stolčku podobno skalo, ki je štrlela ven iz trave. Nenadoma sem se zavedla, da sem neskončno utrujena. Zajokala sem. Na ves glas. Mami me je vprašala, kaj je.

“Monte bi jedla! Mooooooonte!” sem še bolj zajokala.

“Nimava, ampak gremo proti avtu, potem greva pa na črpalko po Monte,” je odgovorila. Najbrž me je spomnila na to, kako dolga je pot nazaj in kako strašno utrujena sem in kako sije to vroče sonce in kako težke noge imam. Še bolj sem zajokala. Mimo je šla druga večja skupina planincev, iz katere se je zaslišalo:
“Pa kaj eni vlačijo otroke po hribih in jih mučijo?”

Obeležili smo ga na poseben način. Jedli smo ribe, pa veliko olivca, paradižnik… NJAM!

Očka ni doma, je odšel na en “event”, kjer je bil zadolžen, da pove svoje. Ko so se vsi nagovorili, so šli še na večerjo. Ni jasno, kdaj se vrne. Da je merica polna, je vzel mamin avto.

To se je izkazalo za dobro idejo, ker v maminem avtu klima včasih ne dela Mi smo se zato popoldne zapeljali z njegovim avtom v prijetno ohlajenem ozračju na izletek. Ubirali smo dokaj prazne ceste (le kam so se nagnetli vsi avtomobili?).

Sestrici so  njene coklice razpadale, moje pa je bratec vztrajno natikal na noge in so nama bile obema zelo všeč.  Danes smo si končno vsi skupaj vzeli čas in šli kupit nove. Zdaj ima vsak svoje, lepe, nove, vsake so druge barve in oblike.

Naj bo tale letni čas prav vsem čudovit!

Dobila sem svoj prvi kos oblačila, ki mu pravim modrc. V resnici je to taka majčka, zgornji del kopalk. Tako sem ponosna. Spodnji del kopalk so hlačke s krilcem. Sem že povedala, da sem ponosna? Od sreče skačem, tečem, se ustavim pri ogledalu, zavriskam in pridirjam k mami:”A ne, da sem kot ena Indijanka?”

“Misliš Pocasontas?”

“Ja. Poglej, zdaj stojim tako kot Pocahontas!”

“Ja, pa si res kot Pocahontas,” me osreči z odgovorom. Kot naročeno sem imela na glavi še dve kitki. V tej opravi sem šla tudi spat, nobena nova poletna spalna srajčka me ne prepriča, pa če je še tako lepa princesa gor naslikana.

——–

Očku smo dolžni opravičilo. Roka ga še vedno boli. Prevezo je snel, ker mu je roka zaradi nje začela otekati.

Potem, ko je bilo spodaj, v wannabe pisarni že dva meseca precej kosov pohištva za sestaviti, se je očka pred 14 dnevi končno lotil. Sestavil je dve omari. Ko se je mislil lotiti ostalega (mu ni nič dišalo, kar nam je sam večkrat povedal), ga je zaradi bolečega zapestja dokončno minilo.

Za zapestje si je šel kupit nek trak. Tako ga je bolelo, da je težje vozil, ni me mogel ujeti, če sem poskušala v teku skočiti k njemu v naročje… V zapestju je škrtalo in pokalo. K zdravniku ni šel, je rekel, da bo počakal, da zdaj ni čas za nošenje opornic, gipsa in podobne navlake.

Včeraj je mami očku povedala, da je “snela” enega, ki bo prišel sestavljat omare in mize, takoj, ko bo imel čas.

Očka danes nima več traku na roki 

Včasih nam ponagaja nek virus, ki jo zagode sestrici, potem pa se nalezem še jaz, pa še mami, bratec, oči… Ne govorim o tisti nestrpnosti, ki jo enačijo z neko toleranco, tule je govor o neučakanosti.

Sestrica ne more pričakati počitnic. V šolo hodi samo še zato, ker je treba. Najraje bi si vzela tistih 5 dni dopusta, ki jih šolarji ob posebnih priložnostih lahko vzamejo.  Ker je tako presneto nestrpna, sem postala še jaz. Danes sem si navlekla na kup nekaj vreč in dva majhna nahrbtnika. V oranžnega sem spravila dve barbie punčki, nekaj CD-jev, knjigo, dva šprickota in prazno stekleničko s pokrovčkom za milne mehurčke. V nahrbtnik - kuža dalmatinec - sem spravila vodne balone, svinčnik, še enega šprickota in eno majhno plišasto žival. V veliko vrečo sem nabasala mojo večjo plišasto druščino, knjige, od bratca copatke, moje coklice in še Cicido.
Očka, ki je od nestrpnosti že čisto otrpel, je pristal na kavču. Gleda televizijo. Baje, da nestrpno pričakuje precej stvari, ki pa niso povezane z morjem, samo do takrat morajo biti dokončane.  Nestrpna je še mami, ki bi rada dokončala nekaj stvari, pa ji gre prepočasi.
Nestrpen je  tudi bratec. Kadar je žejen. Kadar je lačen in kadar se mu mudi dol k dediju ali pa, ko čaka, da mu vrnem igračo. Z bratcem se zdaj zelo veliko igrava. Kadar se žogava, sem včasih nestrpna, ker kar pozabi in jo malo nese okoli in šele potem poda naprej.
Da je merica nestrpnosti polna, so nestrpni še kupi perila v kopalnici. Čakajo, da se jih kdo usmili in potisne v pralni stroj. Tudi pralni stroj je nestrpen, saj bi rad pral, pa mu ne pustijo, ker voda teče namesto ven, nazaj noter Nesrečni likalnik sameva, moja in bratčeva omara nesno čakata na porcijo svežih nogavičk, bratec nima več majčk in jaz imam samo še ene dolge hlače.

Babi je prinesla še eno steklenico olivca. Tokrat z etiketo. V steklenici naj bi bil malinov sok

Kdo razume to besedo?

Jaz je sploh ne. Vem pa, da tisto olivno olje, ki ga je babi prinesla z jadranja, ni bilo deležno nobene marketinške akcije. Olje je čudovito, bojim se, da ga bo hitro zmanjkalo. Zelo dobro prepoznam slastno olivno olje, lansko poletje sem živela skoraj samo od paradižnika in olivnega olja

Pa si poglejmo, kako je pakirano najbolj slastno olje, kar smo ga imeli do sedaj pri nas doma  priliko okusiti:

Lepo, a? V zanikrni steklenici s še bolj zanikrnim pokrovčkom. Zavit v star časopisni papir, ki je bil delno prepojen z njim. Tako so pakirane največje dobrote in kulinarični zakladi. Ko ga bo zmanjkalo, bo moral nekdo na Biševo. Drugače se bo treba pa zadovoljiti s slastnimi ponaredki s Šolte. Letos bomo prinesli večjo zalogo kot lani.

Preveri današnji datum

Lep datum, kajne? Nekateri mislijo, da prinaša nesrečo. Nekateri to verjamejo. Nekateri so povsem prepričani.

Na srečo pri nas takega ni pri hiši, zato imamo prav čudovit dan. Sploh nas ne moti, da dežuje in da so temperature padle. Jutri bi morali na en piknik. Najbrž ne bomo šli. V nedeljo pa imam na urniku potep na Veliko planino (z vrtečki). Mislim, da bom s seboj vzela vso družino.

Sestrici je dolgčas v šoli. Pravi, da je brezveze. Večino predmetov ima zaključenih, zelo lepe ocene ima. Zdaj pred koncem pouka imajo še naravoslovne, športne in kaj jaz vem kakšne dneve. Danes je bila v Vrbi. Med vožnjo domov je mami in mene podučila, da je Prešeren živel v hiši z zelo nizkimi stropi. Nenadoma se ji je zazdelo naše rahlo utesnjeno stanovanje čisti luksuz.

Poznate Črnega muca od Svetlane Makarovič?

Ko je bila mami majhna, je imela tako kartonasto zgibanko s črnim mucem. Risbe tistega muca so bile najlepše, ni se ga mogla nagledati. Mami ni smela imeti mucka, ker pa je bilo na vasi veliko na pol divjih mačkonov in mačk, je sem ter tja kakega najdenčka prinesla domov. Najdenček je običajno ob prvi priliki ušel.

Taki uhajajoči mucki so bili tudi pri njeni stari mami na Dolenjskem. Kolikokrat je pretaknila podstrehe in kje vse so se ti mucki poskrili. Iz mrve ven so kukali očki, v naslednjem trenutku pa je repek izginil za vogalom. Nikoli ni bila dovolj hitra, da bi kakšnega ujela.

Sreča se ji je nasmehnila, ko je odkrila gnezdece malih muckov pod drvmi na sosedovem vrtu. Dan za dnem, vsako popoldne je čakala na kakega malega prebrisanca, ki bi prikukal ven izpod skladovnice. Trud se je obrestoval, nazadnje se je oranžni tiger opogumil in redno začel prihajati k njej. Ni čisto jasno zakaj in kako je tisti muc izginil.

Leta pozneje se je nek klateški muc ustavil pri hiši. Takrat so živeli v drugi hiši in ni bilo nikogar, da bi ga podil proč, pač pa je bila večina vesela, da je prišel nekdo, ki bo pojedel ostanke. Tisti muc se je pustil božati samo dediju. Nekega dne tudi njega ni bilo več.

Zdaj imamo že 5 let hišno muco. Preden sem jaz dobila vstopnico za na svet, je tista muca skotila 5 mladičkov. Ko so bili dovolj stari za odhod, je bilo treba zamenjati preproge, preobleči kavč in kupiti novo “ta veliko” posteljo. Naša muca in sosedova muca sta si pogosto v kocinah. Naša muca je pravzaprav kot pes čuvaj, vedno ostaja v bližini hiše in vedno čaka zadnjega, da pride domov. Točno ve, kdaj nekoga še ni. Kdor zadnji ponoči pride, doživi švist kosmate kepe mimo nog, pričaka ga pred vrati.

Naša muca je “black smoke”, ob telesu ima belo dlako, ki preide proti konicam v črno.

Sosedova muca je tale:

Črni muc, kaj delaš? je mami našla v knjižici in jo kupila sestrici, ko je bila še zelo majhna. Te knjižice zdaj ne najdemo, verjetno se skriva pri babici. V enem od Cicidojev pa smo našli malo daljšo verzijo Črnega muca, z malo manj a še vedno zelo simpatičnimi podobami.

——–

Danes sem imela kolesarsko popoldne. Dobila sem medaljo. Bratec mi je hotel vzeti čelado, zato smo mu dali sestričino.