biseri

Peljali smo se domov, bratec, mami in jaz. Skozi stekleno streho sem opazovala oblake. Bratec je opazoval letalo. Oblaki so bili različnih oblik, posejani po vsem nebu. Med njimi so nastajale večje ali manjše modre luknje. Modrina je bila prav takšna, kot je v lepih zalivih. Ali pa v bazenih.

“Mami, oblaki so naredili bazene!” sem se navdušila.

“Mami, nebo je bazen za zvezdice. Na nebu plavajo in se zabavajo.”

Saj vem, da to ni res. Ampak lahko bi bilo. Tisti trenutek, ko sem to rekla, se je zdelo, da je res tako.

Ravnokar sem napihnila blazino in rokavčke in hodim plujem po stanovanju… Komaj čakam morje. Zunaj je vroče, da se skuhaš!

Sestrica s kolesom zadnji mesec rada zaide na en konec vasi, kjer je zdaj nameščen radar s prikazovalnikom hitrosti. Tudi z rolerji je šla na meritve Domislic ji ne zmanjka.

Jaz sem te dni precej zasedena s čajankami. Prirejam jih v sobi, v veži, v kuhinji in v dnevni sobi. Najpogosteje je gost kar bratec, ki se je zdaj končno navadil navidezne tekočine. Prej je namreč vztrajal in hodil v kopalnico po vodo, da lončki ne bi bili prazni.

Bratec je prejšnji teden na jadrnici poskušal razvozljati skrivnostne vrvi. Kilometre vrvi. Vsaka je drugačna. Nazadnje ves vesel eno prepozna: “Mami, glej, a boš likala?” Izkazalo se je, da je bila tista vrv res skoraj takšna kot kabel likalnika.

Bratec vsako noč pride k mami in očku v posteljo. Tudi na morju je bilo tako. Tam okoi druge ure se je prebudil in sedel na posteljo. Zraven njega sem spala jaz. Nič mu ni bilo jasno, najbrž je mislil, da je doma. Zajokal je, čisto potiho: “Mami, izgubil sem se…”

Prejšnjo soboto je očka bratcu prvič predstavil Gaucha, otroški avto na akumulator. Od takrat naprej bratec vsak dan vozi, če le ne dežuje in ni luž. Tudi jaz ga z veseljem vozim, a le po vrtu. Ceste in avtomobilov me je precej strah. Tudi rolam samo po dvorišču, na cesti le, če me mami drži za roko.

Sestričina prijateljica Polona mi je prinesla še en del računalniške igrice, ki jo z bratcem rada igrava - McDonaldsova vila. Zmajčka je bratec nekako uspel skriti. Odkar je prevzel delni nadzor nad računalnikom, ki je v veži, je marsikaj drugače. Črka l včasih sploh ne dela.

Čakamo, da se tole vreme popravi, potem pa jo mahnemo na morje.

25. marec je v naši družini kar pomemben dan, saj se vsako leto zgodi kaj posebnega. Danes se je to, da sem zjutraj ob šestih nestrpno budila mami, da bi šla čim prej v mojo in bratčevo sobo. “Mami, vse sem pospravila, pridi že pogledat,” sem jo že desetič poskusila prebuditi. Nazadnje je vstala in se v trenutku prebudila. Zelo je bila vesela. Vprašala me je, če je kakšen poseben razlog za to, pa sem rekla, da ne. Vprašala je, če mi je vzgojiteljica v vrtcu naročila, da naj tako polepšam komu jutro, pa sem tudi rekla, da ne. Ker sem bila ravno v zaletu, sem pospravila še dnevno sobo, ki je bila polna igrač še od včerajšnjega večera. Z bratcem sva pozno zaspala in niti oči niti mami nista več opazila vsega nereda.

Bratec je šel danes spet v varstvo k babici in dedku, čeprav še ni čisto zdrav. Popoldne naju je prišla iskat ta druga babi in naju odpeljala domov. Očka in mami sta šla na pogreb enega strica, ki mi je včasih mimogrede podaril kak kornet, ko sem bila stara toliko, kot je zdaj moj bratec.

Ko se je mami vrnila, sem ji podarila sliko, sestrica pa ji je podarila obesek za ključe. Bratec jo je obdaril z neskončno dolgim objemom okoli noge, pa okoli vratu, visel je čez hrbet, sedel za vratom, se obesil na roke… Očka še ni doma, ker je moral na sestanek.

bratec in očka pa sta ostala doma (bratec je imel vročino). Šle smo v Arboretum, kupile letne karte za našo družino in se malo potikale naokoli in malo več časa posvetile igralom.

Jaz imam najraje tobogane, gugalnice in gugalne vrvi. Sestrica ima rada ta velik tobogan in labirint.

Pride kakšna slikca gor, zaenkrat so še na fotoaparatu. Pomlad mi je všeč!

Mami je zdravnica naročila, da mora čim več delati z roko, da se ji ne bo pokvaril ramenski sklep. Rama jo je tako bolela, da je roko dvignila samo, če jo je prijela z drugo roko, pa še to roka ni šla v vse smeri. Najbolj hecno jo je bilo gledati v avtu, ko ni mogla prižgati radia. Zdravnica ji je včeraj dala posebna zdravila in zvečer je že lahko dvignila roko 10cm od telesa. Danes pa že precej več.Ko je zjutraj razmišljala, kaj vse lahko počne, da razmiga roke, se je lotila moje in bratčeve postelje. Z vrha pograda je pobrala vse igrače, ki sva jih imela tam in jih zbasala v eno vrečo. Potem je preoblekla jogi in me vprašala, če bi jaz rada spala na vrhu.

“Jaaaaaaaaaa, pa Hello Kitty mi daj na povšter in kovter vzglavnik in odejo!” sem se veselila. Ko je pripravila zgornje ležišče, je vprašala bratca:”Bi ti zdaj spal tukaj spodaj?”

Namesto njega sem se strinjala jaz in tako je bila preoblečena in pripravljena še ena postelja. Bratcu sem izbrala posteljnino s Ferrarijem.  Dolgo je trajalo, da je vse preoblekla, vmes  je šla še na eno mazanje rame z nekim gelom in se potem umikala bratcu, ki je hotel tja pritisniti lupčka. Preoblekla je še ta majhno posteljico in vanjo zložila vse tiste plišaste igrače, ki so bile prej na vrhu pograda.

Potem…

Potem je šla v spalnico in slekla še en paket posteljnine. Ko je odstranila rjuho, je opazila v kotu en velik moker madež. Najprej je vprašala bratca, če ni slučajno pozabil iti na kahlico.

“Nisem  tukaj lulal, tam sem, v kopalnici,” je razložil. Odpela je prevleko in opazila, da je pod polnilom polno vode.

To, da vodna postelja pušča, ni nič hudega, hudo je, ker je to na soboto in je težko dobiti koga, ki bi to hitro popravil. Pričakali smo ga ob šestih zvečer. Ker pa je mami opazila, da lahko z roko dela čedalje več, je zgornjo prevleko že dopoldne snela in oprala (malo je pomagala sestrica) in seveda - tista debela prevleka še ni suha, čeprav je postelja zakrpana.  Da ne bi sklep res zastal, je zlikala 5 strojev perila, med tem ko smo gledali The jungle book.

Midva sva navdušena in rahlo zmedena. Ne moreva zaspati, čeprav sva povečerjala, umila zobe, skupaj z mami odpela dolg seznam pesmic… Mami pa tudi ne more nič, ker naju prestreza v veži. Očka in mami bosta imela do konca popravljeno posteljo v ponedeljek, ker sta se odločila, da zamenjata vodni jedri za novi. Ko bova z bratcem ponoči vstala in zlezla v njuno posteljo, najbrž ne bo tako udobno kot običajno. Ampak, hej! Bratec spi v ta veliki postelji in jaz spim na vrhu pograda. Majhen korak, ja… ampak skozi majhne korake rastemo!

SREČEN PRVI POMLADNI DAN!

Po čem si ga boste pa vi zapomnili?

Lep vikend je bil.  Sestrica se je nad svojo drugo sobo samo malo pritožila.  Nad sobo je sicer navdušena, vendar jo je nekaj vseeno zmotilo. “Mami, zakaj je v moji drugi omari motor?”

Tako smo se smejali, da smo pozabili preveriti, če je motor tudi v omari v sobi, ki jo imava midva z bratcem.

Očka se je vrnil malo neprespan, ker je doma pozabil svojo “dihalko”. Malo je odsmrčal sede za mizo.

Danes smo končno dočakali… sestrica, bratec in jaz smo spoznali in še spoznavamo naš drugi dom. Malo majav je, pa visok “dimnik” ima in ogromno ovijalk. Bratcu je najbolj všeč njegov velik volan in ogromno stikal.

Ker je tudi tukaj brezžična povezava, lahko sporočimo karkoli že ravno nam pade na pamet. Jaz bi vsem rada sporočila, da mi je tukaj všeč in da bi lahko bila tukaj kar vsak dan od zdaj naprej. Potem ko smo pojedli namaz iz avokada in tunine, sva se s sestrico igrali z bratčevimi avtomobilčki, bratec pa je vestno stikal po omarah. Nazadnje smo se vsi skidali ven, ker nismo našli drugega načina, da ga ustavimo.

Zdajle mi zunaj na “balkonu” očka pripoveduje pravljico, bratec pa ni pretirano zainteresiran za poslušanje. Ves čas ponavlja: “Oči, glej kolk zvezdic!”

Danes bomo tukaj prvič prespali. Pričakovane so manjše težave z bratcem, ki je najbrž zelo buden, saj je popoldne spal v avtu. Ni tudi jasno, če bo ponoči znal priti iz najine sobe v tisto, kjer sta očka in mami.

Ob šestih sem mami vrgla pokonci. Lačna in že predolgo budna sem bila, pa nisem mogla več čakati.  Šla je v kuhinjo, med tem ko je komaj držala oči odprte. Med potjo do tja sem naštela že pet želja in dve označila kot nujni. Čokolino bi. Kateri gumb pritisnem za ŽivŽav? Moja gostobesednost se je potem nabrala v tisti skodelici z mlekom, v mamini roki, za katero se je samo zdelo, da je že budna. Nisem prepričana, kateri del mami je bil zares buden, saj se je polila po beli svileni pižami, ko je poskušala postaviti skodelico s čokolinom na mizo.

Ko se je malo kasneje vrnila iz kopalnice, je bila že skoraj budna. Pristavila je kavo, pospravila skodelico v pomivalni stroj in mi prižgala Tv ter razložila, da je za moje risanke še malo prezgodaj. Da pa ne bi preveč rogovilila po hiši, ko so še vsi spali, je vseeno poiskala eno risanko na drugem programu.

Ob pol osmih se je primajal še bratec, najprej je prosil za dva kozarca soka. Potem je prišel k meni, ter se pretvarjal, da gleda Nodija. V resnici pa je imel v rokah spet svoje avtomobilčke in pletel novo zgodbo o njihovem popotovanju po naši dnevni sobi.

“Aloha, pridi pozdravit 1.marec!” je začela ob osmih mami buditi še očka.

“Jaaaaaa, oči, vstani!” sem pomagala. Nekaj je zamrmral in spal dalje.

“Sonce je na obisku! Pridi na balkon in pozdravi gosta!”

Nazadnje je vstal. Potem je skoraj celo dopoldne sedel za računalnikom in študiral vetrovne karte. Čez čas je začel pakirati in nehal šele, ko je bila veža polna njegovih torb. Pred kosilom smo šli za eno uro ven, z bratcem sva namreč zdaj navalila na kolesa.

Oči in mami sta po kosilu odšla, mami je bila zvečer že nazaj. Očka je pustila v Zagrebu, od koder je šel naprej proti Južnemu Jadranu. Sami bomo cel teden. Oči, srečno plovbo!