Večer na balkonu
24. junij, 2008, avtor najapanZadnji šolski dan je bil, pri nas pa je vzgojiteljica razdelila obvestila o tem, kje se bomo lahko pazili naslednja dva meseca, če bomo potrebovali vrtec. Naš vrtec namreč čez počitnice zaprejo, tam sredi avgusta smo že vsi nestrpni in komaj čakamo, da se vrnemo v svoj mali tabor.
Zelo vroče je in ker še vedno čakamo na klimo, nam bo vroče še vsaj dva dni. Ker stanujemo tik pod streho, lahko, kadar dežuje, poslušamo škrebljanje, kapljanje in curljanje vode, kadar greje sonce, nas pa pošteno pogreje.
Zvečer sem namesto v posteljo smuknila po stopnicah navzdol, kjer sem ostala, dokler dedi ni kazal prehudih znakov bolezni. Dedi, čim prej se pozdravi.
Očka in sestrica sta gledala televizijo, mami pa ni zdržala v razgreti dnevni sobi, zato je šla v poltemi na balkon obešat perilo. Z dvema konjema, sposojenima iz Lego kock, sem prišla za njo.
“Mami, glej, jaz vidim dve zvezdi!” sem presenečeno zrla v dve res svetli točki na nebu. Malo nenavadno je bilo, ker sta bili zvezdi samo dve in obe tako svetli.
“To sta letali. Boš videla, vedno bližje bosta.”
Nisem bila čisto prepričana, da ima prav, zato sem opazovala. Tista zvezda, ki je bila višje na obzorju se je res hitro približevala, druga pa se dolgo ni nikamor premaknila. Prepričana sem bila, da je prva “zvezda” res letalo, druga pa je prava zvezda.
“Ni, letalo je. Vedno priletijo od tam in vedno zagledaš lučko kar na enkrat, prej je pa nikjer ni,” me je prepričevala.
Res sta bili letali. V daljavi sem zaslišala še eno sireno. Zaslišalo se je tudi regljanje žab. Zaslišala sem čričke na travnikih. Nenadoma sem zaslišala brnjenje. U, dve lučki ena zraven druge.
“Mami, tista dva aviona pa čisto skupaj letita!”
“Ne, to je eden, samo na obeh krilih ima luči,” je odgovorila, zapela še mojo majčko na stojalo in prišla k meni na preprogo. Opazovala sem tisti dve lučki in videla, da ima prav. Letalo je bilo manjše, zvok je imelo drugačen, nenavadno je bilo.
“Mami, a tale leti zadenjsko?” vprašam.
“Neee,” se je zasmejala in ga opazovala, “ampak je res malo čuden.”
To čudno letalo je potem čez čas izginilo za streho in se znova vrnilo, med tem ko se je vzpenjalo v nebo. Visoko se vzdignilo, šlo v smer, od koder ponavadi prihajajo letala in nenadoma zavilo nazaj. Včasih letala tu krožijo in krogi niso majhni.
Včasih prileti kaka velika kanta, ki škripa, piska, in ropota, kot da bo razklala nebo na pol. Tresejo se šipe, vsi utihnemo in radovedno čakamo, da veliki karjoli, ki se muči in joka tam gori, uspe pripraskati do piste.
Najbolj nenavadno letalo tod okoli pa ima naš sosed. Tisto letalo leti na daljinca. Prav presenečen si, ko pribrenči čisto blizu mimo kuhinjskega okna. Enkrat je nanj namontiral tudi kamero. Do zadnjega trenutka je bilo napeto. Nikoli ne veš, kako bo tisto letalo pristalo.
Včasih se zapeljemo tja na začetek piste. Avto parkiramo tako, da letala pristajajo tik nad nami. Opazujemo jih skozi strešno okno na avtu. Včasih je vmes predolg premor in čakaš in čakaš in čakaš, letala pa od nikoder. Potem obrnemo in gremo, na tisto mesto pa takoj parkira kdo drug.



