biseri

Zakorakali smo že v novo leto, čez nekaj mesecev bom stara 6 let.  Kak mesec nazaj sem objavila, da me spodaj bolijo zobki. Včasih sem se odrekla kakšni hrani, ker so me zobki preveč boleli. Kak dan je bil pa v redu in ni nič bolelo. Na zunaj so bili zobki videti povsem zdravi.

Včeraj, ko mi je mami vlekla gor smučarske hlače, sem ji sporočila:”Mami, meni se pa tukaj en zob maje.”

Pokukala je v moja usta. S prstkom sem pomajala tistega, ki me najbolj boli.

“Joj, saj imaš zobe kot morski pes! V vrsto!” je bila presenečena mami.

Spodaj imam očitno dva para enic. Dve novi enici, ki čakata, da mlečni odideta. Desna stalna je malo večja od leve in desna mlečna se bolj maje od leve. Izgubila bom tista dva zobka, ki sta se nekoč prva pojavila v mojih ustih.

Med tem ko sem premišljevala, kdo pride po moja zobka, ali bo to zobna miška ali zobna vila, me je malo zaskrbelo, da ta dva majavčka utegnem kje izgubiti. Kako bi ga potem lahko dala zobni miški ali zobni vili? Zdaj ju skrbno čuvam, vsake toliko moram preveriti, če sta še v ustih.

Ta teden sem sprejela nekaj sklepov o svoji prihodnosti.

Enega sem razkrila zadnjič, ko smo z mami in bratcem pred zapornico čakali vlak. Svoj vrtec imam zelo rada, priznam. Močno pogrešam vzgojiteljico Š., ki je že nekaj mesecev na bolniški. Saj z vsemi, ki jo nadomeščajo, lepo shajamo, ampak vseeno. Š. je samo ena.

“Mami, kako ji bomo dali pa novoletno darilo?”

“Ne vem, lahko bi vprašali za naslov. Jo zelo pogrešaš?”

“Ja, veš, velikokrat me je vzela v naročje in mi rekla, da sem njen puhek.”

Čez čas sem dodala: “Ko bodo moji otroci veliki, bodo tudi hodili v ta vrtec. Pazili jih bosta M. in Š.”

“Boš živela v Kamniku?”

“Ne vem. Saj mi tudi ne živimo v Kamniku, pa naju vsak dan pelješ v ta vrtec. Jaz bom tudi.”

Ko sem včeraj gledala film o 101 dalmatincu, sem mami razložila, da bom tudi jaz imela psa. “Veš, ko bom že ful stara, pa ne bom imela več službe in bom imela veliko časa,  bom imela pa enega kužka.”

moj bratec spi!

Neverjetni rekord se je zgodil potem, ko je mami debelo uro ležala ob njem v postelji in ga skupala uspavati. Jaz sem zaspala takoj po koncu knjige Levji kralj. Tišino je bratec izkoristil in povedal vse, česar se je spomnil. Od tega, da bi bilo zanimivo, če bi lahko za mamin avto kupili vijolične gume, pa do tega, da ne mara čiščenja miz. V vrtcu je bil danes zadolžen za brisanje miz z vlažno krpo. Mami je povedal, da sem mu poskušala krpo vzeti, vendar jo je uspešno izpulil.

Bratec skoraj nikoli ne pove nič, če ga mami vpraša, kako je bilo v vrtcu. Zato namesto njega kar jaz povem. Jaz ponavadi povem vse, tudi če me nič ne vpraša. Bratec težko pride do besede, priznam. Mami misli, da večerne ure izkoristi za to, da posluša svoje misli (namesto mene, ki sem redko tiho), pa da se česa spomni in kaj zanimivega pove, pa tudi za to, da se v miru sam igra.

Vendar je bil dni bil že tako neprespan, da je postal občutljiv na vsako najbolj drobno malenkost. Utrujenost se je poznala pri zbranosti, včasih je bil videti, kot da z odprtimi očmi sanja , preslišal je skoraj vse, kar smo mu rekli.

Ko je danes ob 20:00 mami rekla, da je konec igranja, konec večerjanja in da gremo umit zobe, se je uprl.

- Moramo, poglej koliko je že ura! je rekla mami.

Zazrl se je čez mizo gor na steno in nekaj časa opazoval, koliko je ura.

- Bom jaz zrihtal. Bom premaknil.

- Kaj boš premaknil?

- Ja uro. Da ne bo toliko.

Na srečo je tole slišala samo mami. Njej ne zameri, če se na ves glas zasmeji njegovim domislicam. Meni bi gotovo zameril, ker je bil že tako tanek kot struna inbi ga vsaka malenkost iztirila.

Med branjem Levjega kralja je nekaj časa sedel v naročju, potem ga je pa spet zasrbelo in se je šel vozit s poganjalcem. Pred tem je vztrajal, da gre samo en krog in da bo takoj nazaj. Njemu je branje pravljice všeč samo zato, ker lahko spleza v naročje. Se pride malo pocrkljat in potem šiba dalje. Čez čas pride po novo dozo in ko je dovolj, spet gre.

Ravnokar z bratcem za maminim računalnikom igrava igrico in zraven izvajam nadaljši raperski nastop v svojem življenju. Bratec vsake toliko časa zamahne z roko: “Utihn, ti radio.”

Ampak jaz sem preglasna.

“Kaj bi ti naredu, če ne bi nič pojedu….” v tem slogu gre moj rap.

Sestrica se je ravnokar vrnila z dvorišča, kjer je izvajala hude trike z diabolom. Res je spretna.

Sicer pa… hm, kje smo ostali? Aja, celo večnost ni bilo nobenega zapisa, pri nas se pa toliko dogaja! Bratec je zadnjič mamici ponujal očijevo dihalko za spanje. Dihalka je tista maska, ki jo očka uporablja zaradi apneje. Prejšnji teden smo bili vsi doma, ker je mami prinesla en petek v začetku meseca domov eno mešanico bakterij in virusov. Mami se je v dveh dneh spravila toliko k sebi, da je potem pomagala še nam trem. Očka se je prijelo, pa je obležal vsak dan samo popoldne, ker je imel toliko dela.

V nedeljo sta skočila še na Nizozemsko in prišla v sredo ponoči nazaj.

Tale blogec bi bilo lepo počasi preseliti na svojo domeno in ga opremiti s kakšno sliko, kajne? Dejstvo je, da odkar ima sestrica sobo tam, kjer sta imela prej očka in mami pisarno, mami nima pri sebi računalnika z vsemi dodatki, ki bi omogočili, da lahko na hitro pripne sem kako sliko, kak posnetek. Njen računalnik s skenerjem, Nuvijem, fotoaparatom, GoGearom (in tako dalje) je spodaj v kleti, kamor si skoraj ne upa. Kadar z bratcem opaziva, da je šla dol, tako vztrajno kličeva, da slej ko prej pride gor vprašat, kaj je. Če ne pride gor, greva midva bosa po marmorju dol.

No, odvadila sva jo sedenja pred dobro opremljenim računalnikom, zato je pa blog bolj sam tukaj.

Mogoče bova enkrat šla v copatkih dol.

Prejšnja dva dni je mami belila stanovanje, pomagal pa ji je en očkov programer. Že celo poletje je samo sedel za računalnikom, ves bled in suh in je rekel, da mu malo spremembe prav pride.

Včeraj dopoldne, ko je mami lepila zaščito še po veži, sta očka in programer sedela na dolgem sestanku. Ko sta končno prišla in je programer privlekel gor  vso tisto packarijo, zaradi katere se z bratcem nisva mogla loviti po stanovanju, sta z očkom ugotovila, da sta pravzaprav lačna. Mami je ponudila kosilo, pa sta rekla, da toliko pa spet ne. Očka je naredil dva hot doga kot jih zna narediti samo on.

Ko se je mami odpeljala po naju z bratcem, sta ji naročila dva kebaba, nepekoča, z vsemi dodatki. Enega govejega in enega mešanega. Pa ne bodite prehitro doma, kar lepo na izi, počasi.

Lepo na izi, tudi sestrico je vzela s seboj. Najprej v vrtec. Tam na izi pade v en nesramno dolg klepet z mojo vzgojiteljico Š. Nazadnje sem jo začela vleči za roko, tako na izi. Ker ni pomagalo, sem kasneje vlekla še bolj, nič na izi. Slednjič sva se poslovili in šli do avta, ki je ves čas  na izi prižgan čakal, pa je bil vseeno vroč. Sestrica, ki je vedela, da mora biti vse tole na izi, ni nič nestrpno čakala.

Odpeljemo se še po bratca. Na izi se še tam malo poigram z bratrancem in preden začnem preveč nagajat, odidemo. Na izi tja do trgovine po kruh. Pa po wc papir. Pa novo gobo za pomivanje, ker je mami dopoldne eno na preprogi izrabila do prafaktorjev. Aja, doma imamo tudi oprano preprogo, ki se suši precej na izi, čeprav ji tega nismo dovolili.

Še po kebab. Mami počaka pri bratcu in meni v avtu, sestrica pa se postavi v vrsto. Ker je stric pred njo naročil 9 kebabov, je treba dolgo čakati. Lačen stric. Bratec opazuje, kako stric v belem reže meso in nalaga zelenjavo. Parkirali smo čisto zraven, da se nam je bolj dogajalo Gleda meso in reče: “Mami, kaj je tisti bokobran?”

“To ni bokobran,” me pobira od smeha, to je meso.

Bratec resno gleda in doda: “Kot bokobran ogromen čevapčič.”

Medtem ko stražim stikalo za luč, bratec zraven mene vztraja in mi zagotavlja, da ne stražim. Ne bi imela prižgane luči, čeprav je že večer in v tejle veži ni prav nič svetlo. Bratec ves čas skuša mami prevzeti mesto pri računalniku.

Danes smo bili pri babi na Dolenjskem. Imeli smo piknik. Ko je sestrico kljub zdravilom spet popadlo kihanje in težave z dihanjem, ji je babi dala masko (ki jo uporablja pri delu s škropivi). Piknik je bil super, čeprav sva z bratcem malo preveč zašla v tisti kup peska, da sva bila potem vsa prašna - kot bi padla v moko. Babi je spekla bučke, postrvi in nekaj čevapčičev. Babi ima že skoraj končane spodnje prostore v svoji zidanici, zgoraj pa ima pravi mali raj (sploh, če raztegne kavč in se lahko po njem prevračaš in skačeš do onemoglosti). Bratec je iznašel nov način masaže, prva stranka je bila mami. Prvi del masaže hrbta je potekal tako, da bi se še jaz prijavila. Ko pa je masaža prešla v drugo fazo in je bratec splezal na rob kavča ter skočil na mamin hrbet, sem si premislila.

Letos smo bili res veliko na morju, celih 6 tednov. Zdaj se že en teden znova privajamo civilizaciji in nam gre kar dobro. Bratec ravno hiti mimo, ker ga kakat. Jaz grem k sestrici,ki igra ta nove Settlerse.

Bratec bo kmalu star 3 leta. Babi nam vedno podari torto za rojstni dan in pride gor na obisk.

“No, kakšno torto bi imel?”

“Pikapolonico. Modro pikapolonico!” odvrne bratec.

Bratcu sem jaz v marsičem glavna. Ker sem imela jaz pikapolonico za rojstni dan, bi jo imel tudi on. Ko ga babi vpraša, koliko svečk bo imel letos na torti, me pogleda in ponosno reče: “Pet! Jaz bom tud’ star pet let!”

Peljali smo se domov, bratec, mami in jaz. Skozi stekleno streho sem opazovala oblake. Bratec je opazoval letalo. Oblaki so bili različnih oblik, posejani po vsem nebu. Med njimi so nastajale večje ali manjše modre luknje. Modrina je bila prav takšna, kot je v lepih zalivih. Ali pa v bazenih.

“Mami, oblaki so naredili bazene!” sem se navdušila.

“Mami, nebo je bazen za zvezdice. Na nebu plavajo in se zabavajo.”

Saj vem, da to ni res. Ampak lahko bi bilo. Tisti trenutek, ko sem to rekla, se je zdelo, da je res tako.

Ravnokar sem napihnila blazino in rokavčke in hodim plujem po stanovanju… Komaj čakam morje. Zunaj je vroče, da se skuhaš!

Sestrica s kolesom zadnji mesec rada zaide na en konec vasi, kjer je zdaj nameščen radar s prikazovalnikom hitrosti. Tudi z rolerji je šla na meritve Domislic ji ne zmanjka.

Jaz sem te dni precej zasedena s čajankami. Prirejam jih v sobi, v veži, v kuhinji in v dnevni sobi. Najpogosteje je gost kar bratec, ki se je zdaj končno navadil navidezne tekočine. Prej je namreč vztrajal in hodil v kopalnico po vodo, da lončki ne bi bili prazni.

Bratec je prejšnji teden na jadrnici poskušal razvozljati skrivnostne vrvi. Kilometre vrvi. Vsaka je drugačna. Nazadnje ves vesel eno prepozna: “Mami, glej, a boš likala?” Izkazalo se je, da je bila tista vrv res skoraj takšna kot kabel likalnika.

Bratec vsako noč pride k mami in očku v posteljo. Tudi na morju je bilo tako. Tam okoi druge ure se je prebudil in sedel na posteljo. Zraven njega sem spala jaz. Nič mu ni bilo jasno, najbrž je mislil, da je doma. Zajokal je, čisto potiho: “Mami, izgubil sem se…”