DOJENČEK? NE, RAK!
Pri triintridesetih letih je bila moja največja želja postati mama. Prepričana sem bila, da je to moje edino poslanstvo in da me prav nič ne more ustaviti na poti do cilja. Zmotila sem se. Prišel je kot strela z jasnega. Limfom. Prejšnji večer sem še poskakovala na aerobiki, zjutraj pa sem izvedela, da imam morda raka. Od šoka so se mi zamajala tla pod nogami, mislila sem, da je konec sveta. Zdaj vidim, da je bil limfom le dobro opozorilo in odskočna deska v popolnoma novo in bolj polno življenje.
PRVI ŠOK IN DIGANOZA LIMFOM
Z možem sva ravno načrtovala družino, ko me je presenetila bolezen. V trenutku se mi je svet obrnil na glavo. Najprej šok in strah. Tako zame, kot za moža, moje domače, prijatelje in sodelavce. Sledilo je mučno obdobje diagnostike, ko so me prežemali različni občutki – pogum, strah, razočaranje, pa sept pogum in spet strah. Poleg tega, da sem se prvič v življenju resnično ustrašila zase, sem bila tudi žalostna, saj sem si želela otroka, družino, ne pa hude bolezni, ki lahko pomeni tudi smrt. Seveda so si sledila vprašanja, zakaj se to dogaja ravno meni, dokler ni na Onkološkem inštitutu padla končna diagnoza - visokomaligni difuzni velikocelični ne-Hodgkinov B-limfom in se je začelo zdravljenje s kemoterapijo. Takrat sem dobila nenavadno velik pogum in močno voljo, da bom zmogla, se borila in preživela.
ZNAKI IN OBDOBJE DIAGNOSTIKE
Več kot mesec dni sem pokašljevala. Imela sem suh, dražeč kašelj. Ker kašlja ni spremljal tudi prehlad, se mi je zdelo vse skupaj nenavadno in sem se po mesecu pokašljevanja odpravila k splošni zdravnici, dr. Barbari Ferjan. Menila sem, da gre za alergijo. Ugotovljena je bila povišana sedimentacija, na pljučih pa ni bilo slišati ničesar. Zaradi povišane sedimentacije me je splošna zdravnica poslala na preiskave, da bi ugotovila, kje v meni tiči vnetje. Vse je bilo v mejah normale. Prav tako me je napotila k pulmologinji na test na alergije in astmo. Pulmologinji, dr. Arjani Maček Cafuta, sem takrat omenila tudi povišano sedimentacijo in odločila se je, da mi vseeno poleg alergijskih testov slika še pljuča. Sledil je velik šok za obe, zame in pulmologinjo. Videla se je velika bela lisa v sredini med pljučnima kriloma. Pulmologinja mi je takoj rekla: »To je najverjetneje limfom.« Bila sem tako šokirana, da sem onemela: »Kaj? Kako? Kakšen limfom?« Takoj se mi je zazdelo, da ta beseda pomeni raka. »Kako se to zdravi?« sem vprašala. Odgovorila mi je, da sistemsko, s kemoterpaijo. »Kemoterapija? Kaaaaj? Potem je to rak? Ojoj!!!!« sem razmišljala sama pri sebi. Takrat sem ob odhodu iz zdravstvenega doma v šoku zgrešila svoj avto in vsa zmedena tavala po parkirišču medtem, ko sem v mobitelu iskala moževo številko, da bi mu povedala šokantno novico.
Urgentno sem opravila CT prsnega koša, ki je potrdil sum na limfom. Nemudoma so mi opravili tudi dodatne preiskave. Najprej so mi delali bronhoskopijo, ki sem jo zaradi strahu pred diagnozo izredno slabo prenašala. Z bronhoskopijo mi niso uspeli vzeti vzorca tumorske tvorbe, zato so mi opravili še punkcijo. Tudi ta ni dala nobenih rezultatov, ker je bil odvzeti vzorec slab. Kljub temu je šel v laboratorij. Vmesne ugotovitve patologa so bile, da sumi na dve možni diagnozi, na timom ali limfom. Prišel je izvid, da vzorec, ki so mi ga punktirali, ni dober in da ne morejo določiti bolezni, zato predlagajo ponovitev odvzema tkiva tumorja. Po eni strani nam je vsem odleglo, saj tako še ni padla zadnja diagnoza, ki smo se je tako bali. Onkologinja, dr. Tanja Južnič Šetina me je takoj napotila na operativni odvzem tkiva na torakalno kirurgijo v Klinični center. Operacijo sem odlično prenesla tako, da sem bila že naslednji dan odpuščena. Sledilo je zopet nekaj dnevno čakanje na izvid. Vmes je bilo tudi novo leto, ki je bilo zame in moje drage najbolj klavrno do sedaj, vendar nas je pokonci držalo upanje, da prve dni novega leta izvemo čim bolj ugodno diagnozo. Dnevi do izvida so bili dolgi. 3. januarja.2005 sem v strahu in nervozna klicala onkologinjo, če je že dobila izvide. Ko sem v slušalki zaslišala: »limfom imate,« sem začutila olajšanje, saj je sumila na dve možni diagnozi, od katerih je bila ena malo bolj zoprna od limfoma! Takoj sem novico sporočila možu, družini, prijateljem: »Hej, imam »samo« limfom! Ni tista druga zoprna oblika raka! Juhuhuhu!« Z onkologinjo sva se dogovorili, da že čez dva dni pridem na prvo kemoterapijo in še manjše dodatne preiskave.
VZNEMIRJENJE PRED PRVO KEMOTERAPIJO
Z največjim veseljem sem pripravljala stvari za v bolnišnico, saj sem tam ostala dva dni. Z možem sva še večer pred odhodom na prvo kemoterapijo kupovala nove copate in pižamo za v bolnico. Tudi igračko »Zaugija«, ki sta mi jo podarila mama in oče in ki me je potem spremljala na vse naslednje kemoterapije, sem malo za srečo, predvsem pa za domače vzdušje odnesla s seboj v bolnico. Ko mi je sestra na oddelku Onkološkega inštituta pripravljala zdravila in »napeljavo« za prvo kemoterapijo, sem bila srečna in polna pričakovanja, seveda pa sem čutila tudi malo treme. Komaj sem čakala, da mi zdravila začno teči v žilo. Stekleničke so si sledile druga za drugo in prav hitro je bilo vse gotovo. Počutje nad pričakovanji, nobene slabosti, morda malo »šumenja« v glavi, ampak daleč od tega, o čemer nekateri govorijo in kar nekateri dejansko preživljajo. Tisti dan so mi odvzeli tudi vzorec kostnega mozga, da bi ugotovili, kako razširjena je bolezen. Na mojo srečo je bil kostni mozeg “čist”. Ugotovljen je bil drugi stadij bolezni in velika tumorska masa.
MOJA PRVA KEMOTERAPIJA
Ob prvi kemoterapiji sta mi onkologinja in sestra razložili, da mi bodo po 4 tednih izpadli lasje. Opozorili sta me še na druge morebitne stranske učinke kemoterapije in prejela sem knjižico z nasveti za bolnike. Ufff, napisanega je bilo veliko, predvsem stranskih učinkov kemoterapije in kako jih omiliti. Po prebrani knjižici so se domači že oborožili z raznimi vitaminskimi pripravki, energijskimi napitki, posebno hrano… kot je svetovala knjižica, saj so bili prepričani, da bom imela vsaj nekaj od naštetih stranskih učinkov. Kasneje se je izkazalo, da so bile te priprave čisto odveč. Sama se nisem kljub vsem negativnim informacijam o kemoterapijah ničesar ustrašila. Prvo kemoterapijo sem preživljala kar v nekakšnem transu. Mešali so se občutki veselja, ker se je začelo zdravljenje, treme, poguma, občutka nadnaravne moči. To se je odražalo tako, da sem svojo prvo kemoterapijo preživela na hodnikih Onkološkega inštituta z napeljano kemoterapijo v žilo in skupaj z mojimi obiski, medtem, ko so nekateri ležali, se borili s slabostjo in tudi bruhanjem. Po prvi kemoterapiji sem se tako dobro počutila, da sem bila kar malo v skrbeh ali terapija sploh deluje, vendar me je onkologinja potolažila, da vseeno deluje. Komaj sem čakala, da mi začno izpadati lasje, da bom imela vsaj en malo bolj viden stranski učinek terapije in znak, da se zdravim. Ko sem po 4 tednih prišla na novi ciklus kemoterapije, so mi dodali tudi biološko tarčno zdravilo Mabthera. Razložili so mi, da je kombinacija kemoterapije in bioloških tarčnih zdravil odlična za zdravljenje moje vrste limfoma. Tako sem dobivala biološko zdravilo v vseh naslednjih ciklusih kemoterapije. Od januarja do konca maja 2005 sem prejela šest ciklusov. Po drugi kemoterapiji so mi naredili prvo vmesno kontrolo. RTG je pokazal, da se je tumor že lepo zmanjšal in takrat sem bila ob izvidu zares srečna. To me je samo še dodatno motiviralo in mi vlilo še večjega upanja, poguma in dobre volje, ki je prav tako pomembna pri zdravljenju takšne bolezni. Tudi po peti kemoterapiji je ponovno sledil RTG in zopet razveseljujoč izvid, da je ostanek bolezni komaj še opazen. Tudi moja onkologinja je bila zelo zadovoljna z zdravljenjem. Po zadnji, šesti kemoterapiji me je napotila na CT, da bi ugotovila, kako uspešno je bilo zdravljenje. Prav tako me je napotila k radiologinji, ki je določila obsevalno polje in predpisala osemnajst obsevanj. V višini pljuč sem imela na koži narisane črte. Ljudje, ki me niso poznali ali niso vedeli, da sem sploh bolna, so me čudno gledali, ko so videli na spodnjem delu vratu črte, vendar se nisem popolnoma nič sekirala in črt nisem skrivala. Celo ponosna sme bila nanje, saj so bile odraz uspešne borbe z boleznijo. Ko me je kdo vprašal, zakaj sem porisana po vratu in dekolteju, sem se največkrat z nasmeškom na ustih pošalila, da imam narisano tarčo. Sledil je seveda smeh. Obsevalno polje je bil predel med pljučnima kriloma in je tako obsevanje zadelo del pljuč, del ščitnice in del dojk ter požiralnik. Žarki so mi tako skurili sluznico požiralnika, da sem krajše obdobje zelo težko požirala večje kose hrane. Pomagala sem si s pasirano hrano imela velik izgovor, da sem lahko pojedla veliko sladoleda, ki je takrat blagodejno vplival na moje požgano grlo.
MOJ ODNOS DO ZDRAVLJENJA
Zdravljenje sem ves čas prenašala dobro. Tako kemoterapije, kot obsevanja. V zdravljenju sem videla rešitev, zato sem ga sprejemala kot nekaj pozitivnega, odrešujočega. Ljudje se mi vedno čudijo, kako nisem po kemoterapijah nikoli bruhala ali ležala. Verjetno je veliko v glavi in psihi človeka. Jaz sem šla na vsako kemoterapijo z veseljem. Komaj sem čakala nov odmerek, saj sem si v glavi predstavljala, da se z vsakim ciklusom moj limfom manjša in manjša. Mogoče sem včasih po kemoterapijah celo premalo počivala, saj sem hotela dokazati sebi in drugim, da sem močna, da zmorem, da se ne dam. Takoj s kemoterapij sem hodila na dolge sprehode s kužkom po Šišenskem hribu. Tudi telovadila sem na trim stezi. Z možem in kužkom smo ves čas mojega zdravljenja hodili na izlete in normalno živeli kot, da nisem bolna. Opustili smo le izlete v visokogorje in druge fizično bolj zahtevne športe. Takšen način življenja in sprejemanja bolezni predstavlja še dodatno prednost pri zdravljenju. Velik pomen ima tudi moja dobra volja, smisel za humor in nasmeh na ustih! Če ne bi bilo dobre volje, bi šlo vse skupaj dosti težje.
Čeprav sem bila ves čas zdravljenja v dokaj dobri psihični kondiciji in pozitivno naravnana, sem kljub temu doživljala tudi trenutke tesnobe, ko me je bilo strah smrti. Prebrala sem veliko knjig in čeprav sem bolj ali manj ves čas verjela vase in uspeh, sem poiskala pomoč tudi pri psihologinji na Onkološkem inštitutu, ki me je vključila v skupino, kjer smo se učili sprostitvenih tehnik, se pogovarjali in si izmenjavali izkušnje.
MOJ ZLATI DADI, DOMAČI IN PRIJATELJI, HVALA VAM!!!!!
Pomemben del mojega zdravljenja so bili moj mož, moj psiček Simba, starši, brat, tašča, tast in moji dobri prijatelji. Vsak trenutek so mi stali ob strani, me spodbujali, mi pomagali in me razumeli tudi, če sem bila kdaj depresivna in sitna. Včasih je bilo njim morda še težje kot meni in hvala jim, ker mi tega niso pokazali, saj bi bilo to zame še dodatno breme.
V veliko oporo med zdravljenjem mi je bil moj pogumni mož Dolf. Ko je včasih meni zmanjkalo poguma, ga je imel on in me spodbujal. Vedno mi je znal preusmeriti negativne misli. Prepričana sem, da je mojo bolezen doživljal skoraj tako, kot bi bil bolan sam. Na vseh pregledih in kemoterapijah me je spremljal, čeprav sem bila ves čas v dobri fizični kondiciji in bi lahko tudi sama čakala na preglede, terapije, izvide. Vedno je bil z mano, da mi je pomagal nositi breme strahu in vedno je bil z mano, da sva se skupaj veselila dobrih vmesnih izvidov. Med zdravljenjem me je večkrat nagradil z malenkostmi, ki mi veliko pomenijo. Po zadnjih obsevanjih mi je kupil novo ročno uro, ki sem si jo tako želela. Rekel je, da je ura nagrada, ker sem se pridno zdravila in bila pogumna. Vse to me je še dodatno motiviralo za življenje in borbo z boleznijo. Poleg moža so pogumno prenašali zdravljenje tudi moji domači. Včasih so bili morda celo preveč skrbni, ampak razumem njihove občutke in skrb, saj sem njihov otrok, del družine in vem, da skrb izhaja iz njihove velike ljubezni. Vesela sem, da sta mama in oče tako hrabro prenašala moje zdravljenje in vem, da sta vložila veliko truda v pogum in nasmeh na ustih in lahko rečem, da sta uspešno skrivala svoja čustva. Vem, da sta takrat, ko me ni bilo zraven trpela in bila žalostna in hvala jima, da mi tega nista nikoli tako očitno pokazala, saj bi me to samo dodatno obremenjevalo. Brat mi je tudi na svoj način pokazal skrb zame. Ves čas je brskal za informacijami o limfomih, zdravljenju in starše oskrboval s spodbudnimi informacijami s spleta o moji bolezni. Tudi tast in tašča sta me spodbujala in mi pomagala v času zdravljenja.
Bolezen mi je dobro pokazala prave prijatelje. Ti so mi od vsega začetka stali ob strani. Nekateri, ki sem jih imela za prijatelje, so se iz strahu, ker niso vedeli, kako naj se obnašajo in kako naj komunicirajo z mano, umaknili in tako postali le še moji znanci. Nekateri znanci pa so postali moji dobri prijatelji. Vsaka moja prijateljica in prijatelj ima svoj delček pri zdravljenju. Veliko mi je pomenilo, ko so se prijatelji in znanci zanimali zame, me poklicali in povprašali, kako se počutim. Vesela sme bila vsakega obiska in srečanj s prijatelji ob kofetkih. Tudi sodelavke in sodelavci iz podjetja, v katerem sem zaposlena, so me spodbujali in mi želeli pomagati. V času zdravljenja sem imela možnost spoznati veliko novih, krasnih ljudi. Presenečena sem bila, kako so nekateri zaskrbljeno, drugi prisrčno, tretji izjemno skrbno reagirali na novico o moji bolezni. Vsak mi je hotel na svoj način pomagati z nasveti glede zdravljenja, s pogovori, z opogumljanjem, z obiski v bolnišnici med kemoterapijami, zanimanjem za mojo bolezen, z darilci za srečo… Res hvala vsem. Tudi oni so del terapije do mojega zdravja. Zelo svež je še spomin na mojo prvo in zadnjo kemoterapijo. Ko sem prejemala prvi ciklus kemoterapije, mi je prijateljica Mateja v bolnico prinesla prisrčnega medvedka z očali, ki je imel okoli vratu napis: »Ime mi je ZDRAVKO. Ko me pogledaš, se spomni, da nate mislijo, Mateja, Peter, Marjana, Vilma in Ojzi.« Na zadnjo kemoterapijo pa sta mi prijatelja Mateja in Uroš prinesla velik napihnjen balon s helijem v obliki krave in 3 sladke indijančke, ki jih obožujem. Rekla sta, da je treba proslaviti zadnjo kemoterapijo. Takšne stvari dajo človeku moč, da se bori in izjemne občutke.
ZDRAVNIKI IN SESTRE NA ONKOLOŠKEM INŠTITUTU SO POKAZALI SVOJO STROKOVNOST IN VELIKO SRCE!
Ne smem pa pozabiti zlatih sester in strežnic na oddelku Onkološkega inštituta. Imen vseh se ne spominjam, ker jih je bilo veliko. Lahko samo rečem, da so sončki, ki lepo skrbijo za bolnike. Vedno so bile nasmejane, vedno na razpolago za pomoč, spodbujale so nas in nam s svojim pozitivnim odnosom do dela in nas pacientov dajale dodatno voljo in upanje. Pohvalilti moram tudi celotno zdravniško ekipo oddelka za limfome z Onkološkega inštituta, še posebno mojo onkologinjo dr. Tanjo Južnič Šetina. V začetku sem bila kar malo razočarana, ker se mi je zdela precej resna zdravnica. Ker sem zelo čustvena oseba, sem si takrat, na začetku zdravljenja, želela zdravnico, ki bi me tolažila z besedami: »Vse bo še dobro, Kristina! Saj se boste pozdravili…« Kasneje sem ugotovila, da je bila izjemno korektna in prav je, da me ni tolažila z nekimi zagotovili o zdravju, saj mi takrat nihče ni mogel napovedati, kaj šele zagotoviti, da se bom pozdravila. Z vsako kemoterapijo sem jo bolj vzljubila. Vse odločitve o zdravljenju je sprejemala strokovno in hitro, vedno je bila dostopna po telefonu in osebno, če sem jo potrebovala in tudi vedno bolj se mi je zdela topla in prijazna. Verjetno sem bila tudi jaz po nekaj kemoterapijah čisto drugačna, bolj optimistična in sproščena.
RAK MI JE PREVREDNOTIL ŽIVLJENJE!
Ugotavljam, da mi je bolezen prinesla tudi veliko lepih stvari v življenju. Popolnoma sem spremenila pogled na življenje. Nič več se ne ženem za stvarmi, ki so mi včasih veliko pomenile. Sedaj vem, da sem prva jaz in moje zdravje in temu primerno podrejam način življenja in razmišljanje. Mislim, da je najpomembnejše pri takšni bolezni, da človek ne izgubi upanja in poguma. Pomembno je tudi, da imaš okoli sebe pozitivne ljudi, da se ne zapiraš vase, ampak naglas govoriš o svoji bolezni. Skrivanje bolezni ni smiselno, saj to postane potem samo dodatno breme. Že tako pridejo včasih temni trenutki, ko me napade tesnobni strah pred ponovitvijo bolezni in posledično pred smrtjo. Če takrat ne bi imela bližnjih in prijateljev, ki jim lahko zaupam svoje težave, bi morala breme strahu nositi sama. Tako pa me pomirijo in prav hitro pozabim na skrbi in žalost in sem spet dobre volje.
V času zdravljenja sem se aktivno vključila v ustanovitev in kasneje v delovanje Društva bolnikov z limfomom, ki mi je dalo veliko novih poznanstev, novih izkušenj in uporabnih informacij o moji bolezni in zdravljenju. V društvu sem spoznala soborce, ki so se borili z limfomom ali pa so bili že ozdravljeni. Skupaj smo se krasno ujeli in hitro začeli kovati načrte, kako bomo uresničevali poslanstvo in načrte društva in tako pomagali vsem, ki se kakor koli soočajo s to zoprno boleznijo.
Zelo sem se zavedala pomena dostopnosti do bioloških tarčnih zdravil za bolnike z limfomom, saj sem imela priložnost spoznati tudi takšne, ki zaradi različnih vzrokov omenjenih zdravil niso dobili oz jih ne dobijo, ker ni dovolj denarja za vse, ki jih potrebujejo. Tako so zdravniki pogosto postavljeni pred dejstvo, da se morajo odločiti, komu bodo zdravilo dali in komu ne. Žalosti me tudi dejstvo, da je pacient v Sloveniji upravičen do plačila bioloških tarčnih zdravil s strani zavarovalnice le enkrat v življenju. Torej, če zdravilo prejme v prvem zdravljenju, ga ob morebitni ponovitvi bolezni ne dobi več. Vsa ta dejstva so me napeljala k temu, da sem v okviru Društva bolnikov z limfomom postala pobudnica Peticije za boljšo dostopnost do bioloških zdravil za bolnike z rakom. S peticijo smo želeli opozoriti državo in državljane Republike Slovenije na problem dostopnosti do bioloških zdravil. Takrat sem se dogovorila s spletnim portalom www.Med.Over.Net, da je pomagal pri zbiranju podpisov. Zbrali smo več kot 16.000 podpisov. Peticijo s podpisi sem na tiskovni konferenci za novinarje oktobra 2005 predala ministru za zdravje Republike Slovenije, dr. Andreju Bručanu, ki je obljubil, da bodo na Ministrstvu za zdravje storili vse, da bi zagotovili več sredstev za omenjena zdravila (http://peticija.over.net/bioloska_zdravila/).
Ker sem se bila kot bolnica z rakom pripravljena javno in odkrito, preko časopisov, revij in televizijskih oddaj ter različnih sporočil za javnost, izpostaviti, so me in me še vedno vabijo k sodelovanju tudi druga društva bolnikov. Tako ves čas sodelujem na različnih javnih tribunah in okroglih mizah ter se borim za bolnike z rakom.
Poleg peticije sem bila v okviru Društva bolnikov z limfomom pobudnica številnih dogodkov, namenjenih bolnikom z limfomom in njihovim svojcem. Organizirala sem predavanja priznanih slovenskih strokovnjakov s področja limfomov, krvnih bolezni, imunologije ter soorganizirala delavnice, na katerih smo izdelovali novoletna darila za bolnike z rakom, ki so bili v času novega leta hospitalizirani na Onkološkem inštitutu. Izdelali smo preko petsto darilc, ki smo jih razdelili med bolnike.
Aktivno sem se vključila tudi v vseslovenski projekt »Bottles of hope«, ki je potekal v okviru Zavoda Med.Over.Net. V projektu je sodelalo preko petsto posameznikov in trideset nevladnih organizacij iz cele Slovenije. Izdelali smo preko 1400 stekleničk upanja. Ponovno sem bila ena od prostovoljk, ki smo ob tednu boja proti raku, marca 2006, delile stekleničke upanja bolnikom z rakom v bolnicah in ambulantah po Sloveniji.
Že med zdravljenjem sem postala moderatorka internetnega foruma »Limfom« (http://med.over.net/phorum/list.php?f=164), kjer še vedno poskušam s svojimi izkušnjami z boleznijo in informacijami, ki sem jih pridobila na predavanjih in okroglih mizah, pomagati in svetovati tistim, ki so se znašli na isti poti, kot sem se sama pred dobrim letom in tudi tistim, ki še niso zboleli, jih pa skrbi za njihovo zdravje ali za zdravje svojcev in prijateljev.
3. julija 2007 bo minilo dve leti od zaključka zdravljenja. Januarja 2006 sem pogumno ponovno začela z delom v službi. Prosila sem vodstvo, da bi ob vrnitvi zamenjala delovno mesto. Čakalo me je novo, bolj prijazno delovno mesto, na katerem zares uživam. Z vrnitvijo v službo sem si postavila tudi nekaj manjših ciljev, ki jih bom poskušala uresničiti, vendar ne za ceno zdravja in dobrega počutja. Želim si ponovno pridobiti dobro fizično kondicijo, da bom jeseni 2006 lahko tekmovala na tekaških in kolesarskih prireditvah, namenjenih ozaveščanju javnosti o raku. V takšnih prireditvah vidim globok pomen, saj bom kot bivša bolnica z rakom pokazala, da se kljub hudi bolezni lahko človek kvalitetno vrne nazaj v življenje.
Z možem pa konec leta 2007 načrtujeva selitev v najino težko pričakovano leseno hišo na deželi in želiva si, da bi kmalu postala tudi starša.
Ko se ozrem nazaj, ugotavljam, da sem bila ves čas zdravljenja in sem še vedno velika borka, nabita z dobro voljo in energijo. Čeprav je bilo na trenutke tudi hudo, sploh ob soočanju z boleznijo in strahovi povezani z njo, sem bila in sem še vedno pogumna. Med zdravljenjem sem marsikaj doživela, potrpela in vse to z nasmehom na ustih in močno voljo do življenja. Čeprav me je bilo in me je še vedno včasih strah, da se mi bo bolezen ponovila, globoko v sebi ves čas verjamem vase, da bom še naprej zmagovalka!
Zdaj bom še bolj veselo načrtovala selitev v Honkico, ki se bo zgodila konec januarja.
