Objavil/a Kristina Modic ob 21:13
Zapisano med Združenje L&L
Druga največja akcija vpisa v register darovalcev krvotvornih matičnih celic v Sloveniji
KOROŠKA POKAZALA SVOJE VELIKO SRCE!591 na novo vpisanih v register darovalcev kostnega mozga
Ravne na Koroškem in Mežica, 15. januar 2008
15.1.2008 se je v Ravnah na Koroškem in v Mežici odvijala velika koroška akcija vpisa v register krvotvornih matičnih celic, ki jo je organizirala Mira Praznik, sestra bolnika z redkejšo obliko krvnega raka – desiminiranim plazmocitomom, za katerega iščejo ustreznega darovalca krvotvornih matičnih celic.

Stanko je zbolel v drugi polovici leta 2007. Zdravi se s kemoterapijo in biološkim zdravilom, za dokončno ozdravitev pa potrebuje presaditev krvotvornih matičnih celic oziroma kostnega mozga in zato ustreznega nesorodnega darovalca. Najožji sorodniki, sestra Mira in njuna mama žal nista ustrezni darovalki.
 
Mira ob bratovi  diagnozi ni ostala ravnodušna. V želji mu pomagati v boju za zdravje in življenje se je odločila organizirati veliko koroško akcijo vpisa v register krvotvornih matičnih celic.
Za pomoč se je obrnila na številne posameznike in organizacije, celo na mežiškega župana, ki ji je ponudil vso pomoč in prostor za organizacijo akcije vpisa v register darovalcev kostnega mozga. Seveda pa brez Mirine velike angažiranosti in dobre organizacije akcija ne bi stekla.

Akcija se je začela v Gimnaziji Ravne na Koroškem in nadaljevala v Kulturnem domu v Mežici, kjer so predstavniki Zavoda za transfuzijsko medicino na novo vpisali v register darovalcev kostnega mozga skupaj 591 potencialnih darovalcev.

Akcija je bila glede na število vpisanih v register druga največja v Sloveniji. Potekala je od 9. ure zjutraj, ko se je vpis začel v Gimnaziji Ravne na Koroškem in trajala do večera, ko se je zaključil v Narodnem domu v Mežici, kjer je bil obisk izjemen.

V gimnaziji Ravne na Koroškem so se vpisa udeležili dijaki 4. letnikov in profesorji, skupaj se jih je zbralo kar 100.
Odvzem vzorcev krvi se je nadaljeval v Narodnem domu v Mežici, kjer se je skozi ves dan zbralo preko 600 ljudi, ki so se želeli vpisati v register darovalcev kostnega mozga in oddati malo epruvetko krvi za testiranje – tipizacijo.

Pri vpisu smo sodelovali tudi predstavniki Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L Milena Remic, Tomaž Pokovec, Kristina Modic in Mateja Krajnc.
Namen sodelovanja Združenja L&L pri vpisu je bil zahvala vsem Korošcem, ki so se prišli vpisati v register ter ozaveščanje o bolezni levkemija in limfom. V znak hvaležnosti za pogum in pripravljenost pomagati sočloveku je Združenje L&L vsem Korošcem, ki so se 15. januarja 2008 na novo vpisali v register, podarilo majčko s sloganom Če imaš simptom, pomisli na limfom

V Združenju L&L se zavedamo pomena ozaveščanja o obeh boleznih, tako limfomu kot levkemiji in velike potrebe po novo vpisanih v register darovalcev krvotvornih matičnih celic, zato v zadnjem času aktivno sodelujemo z Zavodom za transfuzijsko medicino (www.ztm.si), s katerim člani Združenja L&L odidemo na organizirane akcije vpisa v register.

Koroška akcija je odlično uspela, darovalec za Stanka in še mnoge druge bolnike z levkemijo ali limfomom pa se še vedno išče, zato prosimo vse, ki bi se želeli vpisati v register darovalcev krvotvornih matičnih celic, da se obrnejo na spodaj navedene centre, kjer bodo lahko oddali vzorček krvi in se vpisali v register.

http://www.ztm.si/sl/register_darovalcev_kmc/kje_in_kdaj_se_lahko_vpisem_v_register/

Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L se v imenu bolnikov, ki poleg Stanka prav tako potrebujejo darovalca zahvaljuje Korošicam in Korošcem za pogum in sočutje! Zahvaljuje se celotnemu timu Zavoda za transfuzijsko medicino, s katerim smo skupaj preživeli uspešen dan vpisa v register. Prav tako se zahvaljuje Občini Mežica in gospodu županu Dušanu Krebelu za odlično pripravljen prostor v Narodnem domu v Mežici, Območnemu združenju rdečega križa mežiške doline in vsem prostovoljkam in prostovoljcem, ki so pomagali usmerjati udeležence in jih pogostiti s sladkimi priboljški, ki so jih darovale številne pekarne in slaščičarne iz Mežiške doline in posamezniki.

Hvala tudi medijem, ki so ponesli prošnjo Mire Praznik po Koroški in celi Sloveniji!

ZA NAS, ZA VAS, ZA ZDRAVJE, ZA ŽIVLJENJE!

Kristina Modic
Predsednica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L
limfom.levkemija@gmail.com

Gospa Mira Praznik, sestra bolnega Stanka, ki potrebuje darovalca, je takole opisala svoje priprave na akcijo vpisa, ki je bila 15. januarja 2008:

»Najprej sem obiskala vse bratrance, jih seznanila z boleznijo in vse pozvala, da pomagajo, da se vpišejo v register.
Napisala sem prošnjo s pozivom pomagati mojemu bratu, ki je vsebovala tudi mojo telefonsko številko, na katero so se ljudje prijavljali. Šla sem k županu, gospodu Krebelu, ga prosila za podporo, da mi dovoli v svojem kraju, v Mežici, organizirati akcijo vpisa v register krvotvornih matičnih celic. Župan mi je dal podporo in obljubil prostor. Bilo je ravno pred božičnimi prazniki, ko ljudje veliko hodijo v cerkev, zato sem šla še k mežiškemu župniku, ki je mojo prošnjo za pomoč dal v glasilo. To isto prošnjo sem nesla še na občino, da so jo nalepili na oglasno desko. Nisem pozabila tudi na medije, daj sem prošnjo odnesla še v televizijski studio Mežica, kjer se je vrtela po TV zraven obvestil. Za pomoč sem prosila še Koroški radio. Tudi na radiu so se zelo potrudili in datum vpisa v register in njegov namen oglaševali.
Doma smo naredili okoli 1600 kopij prošnje, katere sem dostavila vsem gospodinjstvom. Po poklicu sem namreč poštarka, zato sem v popoldanskem času raznosila letake v vse poštne nabiralnike po Mežici.
Ljudje so začeli klicati, nekateri iz radovednosti, večina pa se je želela prijaviti. Vsak klic sem si zabeležila v zvezek in spisek je rasel. Tudi brat se je osebno potrudil in prošnjo nesel v podjetje, v katerem je zaposlen in tudi tam so se začeli prijavljati. Bratov sin je prav tako veliko pripomogel pri akciji, saj je prošnjo nesel na gimnazijo Ravne na Koroškem, katere dijak je. Prijavilo se je okoli 100 dijakov, učiteljev, profesorjev, zato smo začeli razmišljati da bi se ekipa Zavoda za transfuzijsko medicino ustavila kar tam.
Spisek prijavljenih sem delala približno 14 dni. Veliko ljudi, ki so klicali iz bolj oddaljenih krajev, sem usmerila na tamkajšnje transfuzijske centre. Prejela sem kakšnih 500 klicev.
Naprej je šlo vse lahko. Vsi ki so mi pomagali, imajo zlato srce, poklicala sem gospo Cvetko Flajs Cotič iz Zavoda za transfuzijsko medicino, ki je uredila vse. Dogovorila se je z ekipo Zavoda za transfuzijsko medicino za akcijo, uredila vse na gimnaziji, se dogovorila z županom za prostor in postavil se je datum 15.1 2008.  Pomoč mi je ponudilo tudi društvo Rdečega Križa. Našli so sponzorje za pogostitev. Na pomoč pa je priskočilo tudi Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, ki je seznanjalo ljudi o boleznih limfom in levkemija ter vsakemu udeležncu podarili majčko.
Na samo akcijo je prišlo veliko ljudi, še več kot se jih je prijavilo in tako je nastala druga največja akcija za vpis v register krvotvornih matičnih celic v Sloveniji. Zahvalila bi se rada najprej Mileni Remic, saj mi je prav ona dala idejo za to dejanje. Prav tako bi se rada zahvalila dr. Mihi Tonejcu, zdravniku z Zavoda za transfuzijsko medicino, ki mi je s svojimi besedami, ko sem ga poklicala po telefonu, dal tisto pomembno zaupanje, da sem začela z organizacijo vpisa.
Zahvalila bi se rada celotni ekipi Zavoda za transfuzijsko medicino za ves trud. Vem, da je bil dan naporen toda splačalo se je, naredili smo res nekaj velikega.
Zahvalila bi se tudi Slovenskemu združenju bolnikov z lifmomom in levkemijo, L&L za podporo, dobro voljo ter za ves trud, ki so ga vložili v to, da je akcija uspela.
Zahvalila pa bi se rada tudi župniku, županu, društvu Rdeči križ, Cablexu, ravnatelju ravenske gimnazije in seveda medijem ter vsem ki ste karkoli pomagali, predvsem pa vsem ljudem, ki ste prišli na odvzem krvi in pomagate v tem boju. Dali ste veliki dar in ta se vedno vrne.«

Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L se zahvaljuje podjetju ROCHE, ki je sponzoriralo tako veliko število majčk in razglednic z ozaveščevalno vsebino Če imaš simptom, pomisli na limfom, ki so jih člani Združenja L&L v okviru koroške akcije podarili vsakemu na novo vpisanemu v register darovalcev krvotvornih matičnih celic!

1512008-036.jpg 1512008-066.jpg 1512008-069.jpg

Objavil/a Kristina Modic ob 21:06
Zapisano med NAJINA HONKA, Utrinki dneva

Bliža se dan, ko se bova z Dadijem preselila v najino hiško. Fullll se veselim, ampak po drugi strani mi je kar malo hudo za Šentvidom.

Ampak v življenju je potrebno stremeti k napredku oz. koraku naprej. Temu slediva tudi midva z Dadijem. Zato pakirava stvari in samo še 2x bova spala v Šentvidu, potem pa že v novem domu.

 Malo sem utrujena od vseh aktivnosti okoli najine Honkice, ampak ni kaj. V dobrih 3 mesecih je bila hiška gotova in splačalo se je potrpeti. Saj ni dolgo trajalo.

Kratka kronologija gradnje najine Honkice je tule: http://galerija.over.net/main.php/v/javnagalerija/Kristina+M/HONKA/

Juhej!  :) Tudi Simbi se že počasi navaja na novi dom. V Honki se namreč odlično počuti!

1212008-032.jpg

Objavil/a Kristina Modic ob 23:09
Zapisano med Utrinki dneva

Počasi res prihaja trenutek, ko bova z Dadijem odpeljala še zadnje škatle in vreče iz stanovanja in bova dokončno preseljena. Imava čudovito novo hiško in veselim se življenja v njej kot majhen otrok. Sanjam, bluzim in sem srečna, ko sem v njej.

Vse do danes sem bila prepričana, da bom brez problerma zapustila staro okolje in se preselila v novo. Neverjetno z lahkim srcem sem zadnjič pakirala stvari iz omar v dnevni sobi in ponosno sem pomagala nositi omare v klet, kjer čakajo na kosovni odpad. Dnevna soba je bila tako preseljena. Pred dnevi sem  zapakirala v škatle tudi ”kuhinjo”. Danes pa sva z Dadijem razšraufala kuhinjske omarice in znosila v klet za kosovca. Ko sva vse znosila in je bila kuhinja prazna, me je začelo rahlo stiskati. Kar na enkrat so mi solzice stopile v oči in začel se mi je vrteti film zadnjih 16 let, odkar sem živela v tem stanovanju. Zadnjih 10 let skupaj z mojim možičkom Dadijem, prej pa 6 let sama.

Koliko žurov sem priredila tukaj, koliko lepih trenutkov doživela, koliko krasnih ljudi spoznala. Kako super sosede sem imela, no, jih še imam.

Bila sem ena redkih deklet, ki sem dobila pri 19 letih svoje stanovanje in živela sama. Ni mi bilo težko živeti sama. Hitro sem se navadila, da nisem bila več pod budnim očesom mame in očeta. Tega bolj ali manj nisem preveč izkoriščala… no, včasih pa le. :)  Bila sem morda res malo bolj “svobodna” od prijatlejic, ob enem pa sem morala hitro postati samostojna in ogovorna. Takrat sem se že zapsolila in s plačo sem morala plačati položnice in živeti pa še za žur mi je nekaj ostalo. Seveda sem se pogosto pri prehrani “švercala” doma. Mami in oči sta me s težkim srcem spustila v svobodo in sta bila zato toliko bolj vesela, ko sem prihajala domov. Nekako sem od začetka skoraj čisto vsak dan prišla domov na kosilo, saj je bilo moje stanovanje dokaj blizu staršev. Tako sem bila sicer samostoja, še vedno pa sem čutila toplino doma, ki je zame še vedno tam, kjer živita starša. 

Lepo otroštvo in mladost sem nadaljevala v odgovorno samostojnost. Vsaj jaz tako mislim, hehe. In hvala mami in očetu, ker sta mi vse to omogočila. Lepo sta skrbela zame, kupila sta mi stanovanje in še vedno ju  včasih preveč skrbi zame.

Skratka…. zapuščam moj drugi dom, kjer sem živela od 19. …. do 36. leta. Lep del maldosti sem pustila tukaj. Zato mi ni vseeno. To sem danes ugotovila, ko počasi seliva že vse….

Pravijo, da bom v novi hiški v trenutku pozabila, da sem sploh živela tu. Verjetno bo res tako. Ampak v temu trenutku mi je pa malo hudo za mojim Šentvidom.

Šentvid, rada te mam! :)

Objavil/a Kristina Modic ob 10:47
Zapisano med Utrinki dneva

 30122007-003.jpg             30122007-006.jpg

No, pa je Silvester za nami. Spet je bilo okoli novega leta toliko nekih dogodkov, praznovanj. Saj ne rečem, da mi to ni všeč, ampak bolj, ko gre december h koncu, bolj sem bila že naveličana tega norenja, srečanj, iskanja darilc…  Z Dadijem sva pozno zvečer odšla na ognjemet k prijateljem. Nismo ga dolgo “žgali”, zato sem šla kamlu v posteljo in sem danes super spočita in polna energije. Včasih pa je moralo biti novo leto en sam žur do jutranjih ur.

Lansko leto (2007) je bilo zelo naporno. Z Dadijom sva bila razpeta med službo, starim domom in gradnjo novega doma. Vsak dan majstri, usklajevanja. Upala sva, da bo hiška fertig konec leta 2007, ampak se žal ni izšlo. En mesec zamujava.  Mogoče je pa še bolje, da z začetkom novega leta, polna elana in načrtov,  se vseliva v najino Honkico.

Želim nama, najinim bližnjim in prijateljem enormne količine zdravja, dobre volje in nekaj sreče v novem letu.