Lepotec, ni kaj! 
Helena me je povabila na počitnice! Pa ravno, ko je Dadi organiziral, da so nama na parceli delali pot in vodovodni ter električni gradbeni priključek. Najprej sem iemla kar slabo vest, ampak mi je Dadi zatrdil, da naj grem, ker tokrat tako nimam kaj pomagati. Pa sem res šla. V Zeleno laguno v Poreč, kjer ima v kampu Helena postavljeno prikolico.
S Helenco sva dobesedno gonjili. Vreme ni bilo ravno prva liga, zato sva bili prepuščeni knjigam, ležanju in brezdelju. Ukvarjali sva se z mislimi o dieti in zdravem načinu življenja v dneh dopusta. Gnojenje sva uspeli celo presekati z vsakodnevnim tekom po Zeleni laguni. Ne veliko, ampak toliko pa, da sva se fino prešvicali.
V kampu ni bilo ravno ogromno turistov pa tudi nobenih znancev nisva uspeli srečati. Zato sva morali kar sami plindrati okoli. Zvečer pa tudi čez dan sva se potikali po pijačkah, malo tudi po plaži, zvečer pa so bili aktualni tudi štanti, kjer vidiš prav vse. Tudi 15 dnevne tatooje. Še vedno iz žice oblikujejo imena in jih dajejo na verižice… kot v dobrih starih cajtih našega otroštva in najstništva. Zdaj imajo nove fore - v prežganem in vroćem olju na ulici, med štanti cvrejo miške….. od daleč zadiši, da imaš polna usta sline, ko pa se približaš stojnici, te odnese naprej.
Tudi mesto Poreč je padlo. Rogljiček in kavica v najini kavarnici, potem pa malo plindranja po ulici in rivi. Prav simpatično.
En teden umirjenega dopusta se je končal. Dadi me je prišel iskat v Poreč in zdaj sept služba in obveznosti. Avgusta pa začnemo…. s Honkico. Juhej!