15. maja smo s polno energije in dobre volje ustanovili novo združenje - Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L. V iniciativnem odboru smo se trudili, da smo bili kratki in jedrnati in menim, da smo res odlično predstavili naš program, načrte za napre, cilje Združenja. Na koncu smo izvolili tudi organe združenja. Ves čas nas je spremljala neka pozitivna energija, dobra volja in optimizem. Moja naloga je bila, da sem predstavila naš program in namen združenja. Tomaž je predstavil cilje, Petra je poudarila pomen osveščanja tudi o tem, da za rakom zbolevajo tudi otroci in se skupaj s starši srečujejo s podobnimi težavami kot odrasli bolniki. Milena je odlično izpeljala volitve v organe združenja. Ponosna sem, ker so mi prijatleji izkazali toliko zaupanja in me izvolili za predsednico združenja. Ob enem pa sem zelo vesela, ker smo v organih Združenja sami zagnani ljudje z močno voljo, veseljem do življenja in nabiti z energijo. Gotovo bomo skupaj močni in uspešni. Upamo pa, da se nam bo pridružilo čim več ljudi s čim več idejami. Skupaj bomo še močnejši. Izvolitev za predsednico Združenja L&L mi predstavlja po eni strani velik izziv, po drugi strani pa gromozansko odgovornost. Ampak, ker je Bogec vedno na moji strani, sem ziher, da bo tudi tukaj. Zato me ne skrbi. Pa še, kot sem že 100x povedala, imam ob sebi krasne ljudi, s katerimi bomo zmagovalci. 3 x HURA za vse naše Elelovce (L&L-ovce)!

Danes dopoldan smo se dobili pri Mileni štirje iniciativci in pripravljali vsebino torkove ustanovne skupščine Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L. V bistvu smo poskušali zaokrožiti skupno delo vseh iniciativcev, ki smo sodelovali pri pripravi in ustanavljanju skupščine. Maja, Polona, Rok, Milena, Petra, Tomaž, Luka in jaz smo že pred časom pljunili v roke in pripraivli statut in oblikovali načrte za leto 2007 in naprej. Na skupščini bomo tako potrdili statut, izvolili organe Združenja, predstavili načrte in projekte ter za popotnico nazdravili novo nastalemu Združenju. Veslea sem, ker sem del tako krasne ekipe.

Imam zelo dober občutek, saj se mi zdi, da smo na kupu res pravi ljudje, ki bomo, vsaj tako mislim, uspeli pritegniti k prizadevanjem za dobro bolnikov z levkemijo in limfomom tudi ostale ljudi.

Komaj čakam torek in skupščino. Gotovo bo polno pozitivne energije in tudi emocij na kupu. Do torka pa nas čaka še precej ur priprav na skupščino. Ampak to ni več problem, ker nas je veliko, ki smo si razdelili delo in gre tako lažje in hitreje.

Vso srečo Združenju!

Z Dadijem pijeva kavico. Jaz spotoma čekiram mejle Dadi pa na kavču v eni roki drži brivski aparat, v drugi pa šalčko s kavo. Mimogrede, ko začenjava dan in se prebujava, še kakšno pametno rečeva, narediva okvirni načrt za popoldan, ko bo konec službe… Danes greva spet na rekreacijo po Rožniku. Že prav pogrešam tek in raztezanje na trimu. Že 3 dni nisem nič migala, ker sem imela obveznosti ali je pa ravnod eževalo. Dober izgovor…. No, ja, bom danes vse notri prinesla.

Zdaj je pa že cajt, da skočim v banjo, vržem farbice na ksiht in gas v službico.

Danes je moj rojstni dan! Čisto pravi in šestintrideseti po vrsti! Dočakala sem ga, čeprav so me pred dvemi leti in pol že “kljuvale vrane”. Ful sem vesela. Zares vesela…. za vsak dan, ki ga živim.

Tinca, vse najboljšeeee! Juhej!

15. maja bomo ustnaovili novo združenje. Msilim, da bomo uspešno sledili zastavljenim ciljem. Z Mileno pripravljava ustanovno skupščino. Ja, bo kar naporno. Vse bo treba še prečekirati… Statut, … preveriti še določene zadeve. No, ampak bo že kako. Sreča in zdravje je na naši strani - TOREJ BOMO ZMOGLI!!!!

No, grem spančkat. Je že veliko ura.

V ponedeljek me je poklical sošolec Tomaž, da smo za naslednji dan zmenjeni, da skupaj naštudiramo Operacijske raziskave s statistiko. Strinjam se, da je res že ZADNJI CAJT, da končamo ta faks. Čeprav se mi čisto nič ne ljubi učit. 10. maja je izpit. Itak sem bila do ponedeljka prepričana, da tudi na ta rok ne grem. Ah, kdo bi si grenil prvomajske praznike z učenjem. Ampak potem sem se vseeno odločila, da se pridružim sošolcema pri učenju.

Ej, Tomaž, thanks, ker si me “brcnil” v rit. Upam samo še, da bomo naredili izpit. K je pa tko težkoooooooo! Pa tudi, če ne bomo - vsaj migati sem začela in mogoče bom celo dobila veselje za učenje. Skupaj smo močnejši. Yes, Yes!

Zdajle greva z Dadijem in mojimi na kosilo, ker bomo praznovali Jakatov rojstni dan, potem pa domov in operacijske raziskave in statistiko študirat. Ajej! Bo že. Važno, da je zdravje.