Predvčerajšnjim sva pokosila celotno “ozemlje”, ki je v Dadijevi lasti v Grosupljem, da jo bodo agenti lažje prodajali.
Dadi je fulllll priden in prodoren. Sem ful ponosna. Le še nekaj dni naju loči od gradbenega dovoljenja za gradnjo najine hiške. Vse tako dobro koordinira, da bodo ravnokar z buldožerji rili po najini parceli. Tajming je za enkrat optimalen. Konec septembra namreč pripeljeta dva šleperja z vlačilcem najino Honkico (www.honka.si), ki bo sicer v razsutem stanju - v hlodih. Potem pa še 3 tedne in majstri jo bodo zmetali skupaj. Juhejjjjjjj! Potem pa uskladimo še vodovodarje, električarje, keramičarje, pečarja za kaminček, in to je to. In se lahko useliva. Komaj čakam najine lepe hiške, ki bo cela lesena. Hlod na hlod. Zunaj in znotraj. 
Božična večerja bo letos že v Honki. Dadi mi je obljubil. :)))))
Z Dadijem bova letos med prvomajci kar doma. Sicer pa ful dogajaaaa! Tudi doma! S Klavdijo, Matejem in ostalo druščino smo tudi letos hoteli malo na kulinarično dopustniški obisk Splita. Na Split nas vežejo super žurersko - kulinarično - enološki spomini.
Letos pa smo vsi nekaj zapeli v gradnjo svojih brlogov in nam majstri, čas in vse ostalo ravno ne dopuščajo prehude zabave daleč od doma. Ok, saj bomo zdržali. Konec leta bomo tako že vsi v novih domovih in potem bo spet cajt za žur, zabavo, dolge dopuste in kakšno potovanje. Bom zdržala.
No, pa spet blogam. Ni šlo durgače. Toliko stvari se dogaja, da ne uspem slediti še pisanju bloga. Ampak bo že bolje. Važno, da je zdravje.
Ful sem vesela. Kontrola na OI je šla dobro skozi in sem zdrava. Morala sem sicer tudi na mamografijo, ki je najprej pokazala neke spremembe v levi dojki, ampak se je potem z dodatnimi testi pokazalao, da je vse ok. Bila sem pa nekaj dni vsa prestrašena in se spraševala, če je sploh mogoče, da bi imela poleg limfoma leta 2005 sedaj še kakšno drugo obliko raka. No, pa ne bom jamrala. Vse se je izteklo super, zdrava sem in to je najvažnejše.
Zadnje mesece se veliko rekreiram. Skoraj vsak dan hodim v sončka na body-step ali body-attack, zdaj ko je sonček in toplo pa z Dadijem in Simbijem šibamo po službi laufat po Šišenskem hribu. Imam že toliko kondicije, da premagujem v teku že tudi klance navzgor. Juhej! Sem tko veselaaaaa! Če bo vse po sreči, bi šla letos rada na “Ljubljanca” (ljubljanski tekaški maraton).
Pripravljam se tudi na predzadnji izpit na faksu. No, trudim se pripravljati, hehe. Ugotavljam, da ni več “skrajni cajt”, ampak je prišel že ZADNJI CAJT, da opravim še dva manjkajoča izpita in diplomo. Ne gre mi ravno dobro od rok, ampak se bo treba kar malo brcniti v rito! Ni kaj!
Pa še nekaj se dogaja…. skupina nekdanjih in sedanjih bolnikov z limfomom in levkemijo bomo združili moči in šli v boj za bolnikove pravice in boljše pogoje in načine zdravljenja bolnikov s prej omenjenima boleznima. 15. maja bo še prav poseben dan….
Zdaj se bom pa bolj pogosto javljala!