Juhej, zdrava sem!

3. in 4.decembra 2008 je potekala v San Franciscu (ZDA) letna skupščina in “mentoring day” svetovne organizacije društev bolnikov z limfomom Lymphoma Coalition.

Tudi Združenje L&L se je udeležilo skupščine in izboraževalnega dneva. Z Mileno sva bilo navdušeni nad novimi spoznanji, novimi izkušnjami in idejami, kako delati za bolnike, da bo naše delo čim bolj učinkovito in osveščanje o boleznih čim bolj uspešno.

Poleg dveh dni, namenjenih Lymphoma Coalitionu, sva obiskali tudi ASH kongres, kjer je imela Lymphoma Coalition poleg še nekaterih drugih neprofitnih organizacij svojo stojnico. Na različnih stojnicah so bili na voljo različni strokovni materiali, ki nam bodo v Sloeniji prišli še zelo prav. Predvsem so to brošure za bolnike z limfomom in levkemijo ter drugimi krvnimi boleznimi. Prav tako sva se udeležili predstavitve novega projekta CML-World, spletne strani, ki bo nudila oporo bolnikom s kronično mieloično levkemijo.

Bilo je zelo naporno. POtrebno je bilo napeti moči in zdržati tako Jet Lag kot natrpan urnik.

Danes sem prišla domov. Polna vtisov, novih izkušenj, idej.

Let’s goooooo!

Maja, soborka z drugega onkološkega oddelka, je odšla med zvezdice. Birila se je za življenje in vsi njeni skupaj z njo, a narava je bila močnejša. Včeraj je ugasnila. Stara komaj 30 let, polna načrtov, sanj, želja.

Maja, naj ti bo lahek korak in mirna dušica. Konec je skrbi, zdaj je čas za večnost.

SREČNO POT, MAJA…..

Simbaček hlaček je imel danes malo operacijo. Odrezali so mu mali tumorček pri ušesu in očistili zobni kamen. Malo je še zadetek od narkoze, ampak je iz ure v uro bolje. Prejle je že žical pri mizi. Torej se mu zdravje vrača.

Danes sem imela zato dopust ali bolje rečeno pasjo bolniško. Ko sem ga zjutraj peljala na kliniko sem bila tako živčna kot takrat, ko sem šla na kakšen kontrolni pregled zase na Onkološki inštitut. Ko so mu dali injekcijo za pomiritev in je začel postajati mlahav in omotičen, so mi kar solze lezle v oči. Tako sem se bala, da ne bo dobil kakšne življenjsko ogrožujoče reakcije. No, pa je šlo lepo. Potem ga je prišel iskat vet. tehnik, ki je eno veliko sonce Klinike Vet Pet. Mlajši moški z brado. Kot kakšen prijazen medvedek je in tako lepo, nežno in optimistično dela z živalicami, jih ogovarja, počoha, da sem mu povsem sproščeno oddala Simbija in za eno uro odbrzela ven iz klinike. Eo uro sem imela časa in pojma nisem imela, kam naj grem. Bila sem na trnih, kako bo potekalo vser skupaj, kako bo Simbi prenesel operacijo. Krožila sem z avtom po Bežigradu, potem pa sem šla kar nazaj na kliniko in počakala, da se je Simbi zbudil. Ko sem videla, da je zbujen, se mi je prvi kamen odvalil.

Povedali so mi, da je lahko tisti mali tumorček maligen, vendar sem se odločila, da ni potrebno, da ga dajejo na citološko preiskavo, ker itak ne bi spremenilo ničesar. Če bi bil slučajno melanom, bi se pa ful sekirala in čakala, kje mu bo udarilo ven. Tako pa predvidevamo, da ni bil maligen in se ne bo več ponovil. Simbi je živahen kuža tako, da bo še doooolgo z nami.

Zdajle me gleda s kavča… še malo zaspan.

Moj zlati Simbi!

Danes je naša Jelzi rodila Špelco in Matička. Dvojčka, oba nekaj če 2 kilci in malo pod 50 cm. Superca. Sem že videla slikice.

Tako sem vesela, da je moji Jejki uspelo in je vesela mamica.

Juhej, juhej! Bravo Jelzi in Igor! Čestitam!

Toplo morje, topel vetrič in topli valovi, ki so naju premetavali po raznobarvnem produ. Zelo simpatično in sproščujoče.

Po raftingu in dobrem kosilu paše tudi kakšna tortica. Igor nas je peljal v stari del Radovljice, kjer smo si privoščili sladki desert. Sledila je radovljiška veselica. Cel žur.

Moj SIMBI in moje rožice.

Letos januarja sva se preslila v hiško na deželo. Nisem si mislila, da bom tako vzljubila podeželje in vse, kar prinaša. Najbolj sem se razveselila rožic. Okoli hiše sem postavila različne nasadke t.i. “balkonskih” rož. Letos so me še posebej prepričale roza-lila pelargonije z velikimi listi in cvetovi, marjetice na steblu, vinice, sivka, celo tagetesi so živahno poudarjali najino lepotičko - hišo.

Seveda pa nisem ostala le pri zasajanju loncev. Odločila sva se, da bova imela tudi majhen vrtiček. Malo solate, paradajza, peteršilja, bazilike, radiča, malancan…. kumare, bučke… Baje je velik okrog 30 m2. Ravno prav za obdelovati. Ker je letošnje leto prvo, je zemlja še bolj revna. A kljub temu imam dober pridelek. Če pa upoštevam, da nisem uporabljala nobenih škropiv in umetnih gnojil, je pridelek letos naravnost odličen. :))) Zemljo sem obogatila le z organiskim gnojilom v obliki briketov inrastline občasno zalivala s pripravkom iz kopriv, ki ga je naredila moja mami. Imam krasno endivjo, radič…. paradajz je bil obilen… Imam pa zanimiv pridelek  belih malancan. Kupila sem jih za vijolčaste, zrasle pa so povsem bele. Baje je to taka sorta. Odlične so.

Okoli gartlca (vrta) pa sem nasadila rumene, oranžne, opečnate in “šekaste” tagetese, ki so bili odlična ograja za polžke in hkrati prekrasen okras mojega vrtička. S terase me vsakič razveseli pogled na moj vrtiček.

Spreminjam se…. hehe, se staram? :))