Danes sem premišljevala o tem, kako smo kot novorojenčki nebogljeni, ko pa odrastemo pa neodrasli nedozoreli, imamo strahove, ki nam uničujejo življenje po malem! Toliko za uvod…..
Ko se rodimo, ne hodimo, naučijo nas starši, ne zavedamo se vsega še, sploh kam stopamo, ko shodimo, smo že naredili korak k samostojnosti, ko se odcepimo od staršev smo pa samostojni, to vse drži, a pomen besed odraslost pa tiči ravno tu, kdaj smo dozoreli, kdaj smo odgovorni, po mojem se vsega v življenju ne naučimo, ker nekateri nimajo niti priložnosti, nekateri imajo pot po stezi, spet drugi po trnju, a kdo je tisti ki je popolen, ga ni to smo le z pravim partnerejm, s katerim se dopolnjuješ in rasteš ter se učiš od njega ali on od tebe, kdo so prijatelji, osebe, ki ti pomagajo, učitelji, ki so ti na poti da ti kažejo pot, kdo so pa naši otroci, to so slike nas in skupek truda, ljubezni vzgoje nas, zato se vsi trudimo biti idealni čeprav tega ni, čeprav prav to iščemo pa vemo, da ne obstaja, smo razočarani in čakamo, kot princese, princa na belem konju! A ponavdi pride črni vran! Pomen ljubezni vsi poznamo a le malo kdo jo spozna, ko mu jo dajemo, to je le nekaj kar čez čas mine si pravimo, pa se zavedamo da jo moramo negovati in se vsak dan dajati in truditi, brez truda ni nič! Mislim, da danes ljubezen zgublja vlogo pri partnerstvu in je zgolj le beseda stokrat izrečena, ker se bojimo, da bi izgubili partnerja, ki nam pomeni tisti trenutek vse! Zakaj vse to? Mar je treba? Zakaj gledamo le videz, ne dejanj, ki jih partner počne, zakaj ne znamo cenit malih stvari, zakaj, zakaj vse to? Kot otroci znamo preceniti ljudi, še kako dober bienale majo otroci do dobrih in slabih ljudi, mar res dobimo toliko negativnih vzorcev od staršev, da jih poslušamo celo življenje, se ne znamo sami odločati, se ne znamo kaj novega več naučiti, tudi ko smo samostojni in odrasli, mar znamo pravo vzgojo dajati našim otrokom, zakaj po nekem času umremo zraven partnerja, se ne smejimo, se ne pogovarjamo, počasi tonemo v rutino, ki je prerasla v navezanost, s tem pridobimo nezaupanje v partnerja in vsak nadaljni poskus, se ta vzorec vleče, potem pa zaradi nezaupanja in strahu pred njem ostanemo sami………..najbolj pomembni so trenutki v družini, od novorojenčka, ki ga prinesemo domov, takart moramo že stati na trdnih tleh in odstranit vsak strah, ki ga imamo, ki ga gojimo, temu se reče odraslost, upati si vse vložiti trud v nekoga, ki ga imamo radi, otroci to vedno znova in znova počnejo oni nimajo strahov, če pa jih prizadenemo pa se to vleče iz otroštva v odraščajočega človeka, ki se srečuje z strahovi, a te preidejo v resničnost, tako pa postopoma prehajajo v našo bližino ter okolico in uničujejo nas same in partnerja, prijatelje, najhujše pa da prenesemo to na naše sadove, ki niso nič krivi za to, da smo jih rodili, s tem zaključujem današnje misli in vprašanja, lep dan vsem Urša.